Pred kratkim sem po dolgih letih naključno srečal nekdanjo znanko in prijateljico Vesno. Že mlada se je preselila na Hrvaško, kjer zdaj dela kot specialistka psihiatrinja na več področjih. Ob obujanju spominov in klepetanju je pogovor nanesel na temo, o kateri sem že večkrat razpravljal s prijatelji in ki me že dlje časa vedno bolj razburja. Sedaj pa še toliko bolj. Povedala mi je svojo izkušnjo iz Hrvaške in razkrila svoje razmišljanje, za katero naj takoj povem, da se z njim skoraj v popolnosti strinjam. Kajti ko je enkrat nečesa dovolj, je dovolj.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Za telovadnico četrt milijona
Občina Kuzma je potrdila drugi rebalans proračuna.
»Ko gledam realno smer, v katero gre svet, se sprašujem, kaj bo v prihodnjih letih sploh označeno kot 'normalno'. Glede na trenutno stanje ni več daleč do tega, da bodo najmanj normalni ljudje, kot sem sama: heteroseksualna, poročena, mama, zaposlena, izobražena,« je začela Vesna in nadaljevala proti bistvu. »Sploh se ne šalim, ker mi je nedavno na nekem jutranjem sestanku kolega razložil, da je zdaj moderno gibanje WOKE, ki na silo zagovarja enako zastopanost različnih spolnih in drugih značilnosti v televizijskih serijah. S tem vsiljuje nov trend, po katerem je povsem sprejemljivo, pravzaprav normalno, da se kot ženska na ženskem javnem stranišču nimam pravice počutiti nelagodno, če je v tem istem stranišču tudi moška oseba, ki se sicer javno izpoveduje, da je kot jaz – se pravi ženska. Če temu ugovarjam, sem označena kot absolutno nerazumna in diskriminacijska, in to samo zato, ker v trenutkih, ki bi morali biti intimni, ne smem biti ženska, ampak moram imeti široko razumevanje za tiste, ki se počutijo 'kot ženska'. V svojem delovnem in bivalnem okolju o tem raje več nisem razpredala, ker bi se lahko komu zamerila, tega pa nočem. Nikomur ne odrekam pravice do izbire, želim pa povzdigniti glas proti vsiljevanju nečesa samo iz razloga, ker je to v trendu.«
Tu se z njo strinjam stoodstotno. Kajti ravno to me muči pri teh novodobnih razgaljanjih različnih osebnostnih usmeritev. Zdi se mi, da jih je večina to samo zaradi tega, kar je dejala Vesna. Ker je to zdaj v trendu. Ne pa zato, ker se človek resnično tako počuti. Kar bi bilo povsem nekaj drugega. In v tem vsiljevanju sprejemanja vsega drugačnega tiči tudi velika nevarnost. Na kar me je opozorila Vesna: »Kot psihiatrinja sem navajena na stvari in pojave gledati dolgoročno. Zato se sprašujem, ali bo sprejemljivo tudi takrat, ko bodo kmalu na javno stranišče, kamor hodijo deklice, vstopali tudi pedofili, ki jim ne bo cilj izpraznitev mehurja, ampak zadovoljevanje lastne pohote ob gledanju ali snemanju majhnih deklet, ki nimajo enakovredne moči, da bi se temu uprle.«
Tudi v Sloveniji in na Hrvaškem smo v zadnjem desetletju in pol prišli iz enega ekstrema v drugega. Kot družba se več ne držimo načela, da vemo sami, kam želimo iti v prihodnosti, ampak kot po nekem pravilu podpiramo vse, kar prihaja od zunaj, od drugod, brez nekega kriterija in spraševanja, ali je to resnično v redu in koristno za nas. Vse to pa vpijajo tudi slovenski in hrvaški otroci. Na televiziji in spletnih servisih za gledanje filmov in serij jim namigujejo, da je v redu, če imajo prvo spolno izkušnjo pri 12 ali 13 letih, več partnerjev do 16. leta, če se tetovirajo, zapijajo, drogirajo in si po možnosti pridobijo še sponzorja z debelo denarnico.
»Jaz sem ženska, počutim se kot ženska in imam pravico do javnega stranišča brez moških, tudi tistih, ki se počutijo kot ženska. Ne želim, da se mi nekaj vsiljuje, kakor tudi ne želim, da se našim otrokom vsiljuje nekaj, česar oni pravzaprav ne čutijo. Glede na to, v katero smer gredo stvari, ni več daleč do tega, da se bo za ženske, ki delamo, skrbimo za otroke in moža, partnerja in starše, za šolo, kuhanje in pospravljanje, govorilo, da 'nismo normalne' in da 'izumiramo',« je na koncu najinega pogovora pribila Vesna. Vprašanje je, ali bo o tem sploh kdo želel posneti kakšno serijo, saj ta ne bo »moderna« in v trendu. Medtem pa črk v abecedi ter oznak in simbolov pridno zmanjkuje.