Sobota popoldan je, sedimo na terasi lokala v prijetni senci, nežno pihlja veter ob sicer sončnem vremenu. Toplo je, a ne prevroče, tak poletni trenutek, ki ga velja uživati. Srkamo vsak svojo pijačo, ki nam jo k mizi prinese natakarica, tudi ona prisede, ker se poznamo in smo edini gostje. Uživamo v zatišju in kramljamo o vsem mogočem, kar se nam dogaja v življenju. Pogovor nanese tudi na to, ali ne bi pastorka enega od članov omizja občasno delala v lokalu kot natakarica. Ob tem se je zdrznil, kot da bi ga vprašala nekaj zares strašnega, in brez premisleka odgovoril, da to pa že ne, da »kelnarila« pa res ne bo. Njegov odgovor me je prav zabolel, ker je ta tema zame občutljiva, pa tega niti nisem vedela. Odkar pomnim, sem namreč povezana z domačim lokalom, ki sta ga odprla starša, prevzela pa sestra, pomagam pa tudi sama, kolikor lahko. Ničkolikokrat sem delala domače naloge v lokalu, ker sta starša delala, kdaj pa kdaj so mi pomagali tudi stalni gostje. Ravno zadnjič sem obujala spomine, da sem za prvo mizo v lokalu, ki je pregovorno rezervirana za stalne stranke, preživela veliko popoldnevov z dedkom in njegovimi prijatelji, ki so kartali ure in ure. Ker se je partija zavlekla, je morala mama, ki je delala v lokalu, še kaj narezati, pa so kartali in pili še dlje. Vsrkavala sem njihove pogovore, ki jih večinoma še nisem v celoti razumela, a počutila sem se prijetno, sprejeli so me medse, me tudi naučili igrati. Kasneje, ko sem v času šolanja začela tudi sama delati kot natakarica, sem nabrala spet drugačne izkušnje. Mogoče od tod izvira moja lastnost, da se mi ljudje odprejo in zaupajo, ker v lokalu velikokrat poslušaš življenjske zgodbe gostov, ki se želijo samo nekomu zaupati. Ko zdaj pogledam nazaj, se vsega spominjam z nostalgijo, kar sicer pomeni, da si dogajanje orišem nekoliko lepše, kot je kdaj bilo, pa vendar mi je ta lokal veliko dal in mi še vedno daje. Nikoli mi ni bilo težko načeti pogovora s komer koli, pa tudi vsi ljudje so zame enaki. Ker je v resnici popolnoma vseeno, kdo naroči kapučino, pomembno je, da znaš narediti lepo peno. Do tega spoznanja, da so vsi enaki, prideš, ko imaš opravka z ljudmi, ki spijejo več, kot prenesejo, in se pokažejo v svoji nenadzorovani biti. Ko pridejo na dan marsikatere travme, težave, neizrečene, pa tudi prepovedane ljubezni. Natakarice zares veliko vedo in se znajo obrniti v marsikateri situaciji.
To delo je izredno razgibano, noben dan ni enak prejšnjemu, saj ljudje prinesejo svoje zgodbe, z njihovim obiskom pa vsak dan napišeš novo zgodbo. Delo ni monotono, ni osamljeno, ne poteka v neznosni vročini ali hladu, ne smrdi, ni nevarno. Sprašujem se, zakaj torej ima tako slab sloves in kaj s(m)o naredili narobe. Nekoč je bil namreč ta poklic veliko bolj spoštovan, natakarji in natakarice so bili sicer vedno iskani, ampak vedno cenjeni. Laično si razlagam, da več kot je bilo gostiln in lokalov, manj je bilo delo cenjeno. Ker je natakarjev in natakaric začelo primanjkovati, je začelo veljati, da »kelnari« pa lahko vsak, in nato je to skoraj vsak tudi počel, pa če je znal speniti mleko za kapučino ali ne. To me malo spominja na še en poklic, ki vse bolj izgublja veljavo, in to iz istega razloga – novinarskega. Tudi novinar je načeloma lahko vsak, tako kot natakar, a to se bo vsekakor poznalo v kakovosti opravljanega dela. Bodisi pene na kapučinu ali napisanih prispevkov.
A najverjetneje ne eno ne drugo ne bo izumrlo. Vsi namreč radi vemo, kaj se dogaja v naši okolici, Sloveniji, po svetu, kakor tudi vsi radi gremo na kavo ali drugo pijačo, nekam na malico ali kosilo, še raje na zmenek in večerjo. In takrat si želimo, da nekdo prijazno pristopi k nam, pozna ponudbo, nam postreže in po možnosti še pokramlja. Na žalost nimam čarobne palčke, da bi znala spremeniti odnos do tega poklica. A če so znali ponovno okrepiti ugled kuharskega poklica, k čemur so pripomogli mediji in resničnostne oddaje o kuhanju, verjamem, da je upanje tudi za poklic natakarja. Kdo nam bo sicer točil pijačo?