Enega najbolj znanih mafijcev niso zašili zaradi izsiljevanja, organiziranja prostitucije in kockanja, prodaje alkohola v času prohibicije, umorov in korupcije ali nešteto drugih hujših nečednosti, ampak zaradi utaje davkov. Za padec Ala Caponeja je bila zaslužna ekipa Nedotakljivih z Eliotom Nessom na čelu, ki je veljala za nepodkupljivo. V Sloveniji se zdi, da imamo predvsem druge vrste nedotakljivih. Prav bizarno je bilo namreč videti prisrčno kemijo med ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem in predsednikom najvišjega sodišča v državi. Posnetek, ki je pred dnevi zaokrožil v javnosti, je bil deležen pozornosti zgolj obrobnih medijev pod nadzorom Jankovićevega največjega nasprotnika, prvaka opozicije Janeza Janše. Nekoliko več črnila je bilo prelitega ob še eni ljubki gesti naklonjenosti, ko je pravosodna ministrica Dominika Švarc Pipan spontano in z navdušenjem objela istega protagonista, ki ga že vrsto let spremljajo obtožnice, sodne preiskave in je stalna stranka slovenskih sodišč. Ne glede na to, da ljubljanski župan že dolgo na polno zaposluje slovensko pravosodje, o tem se je avtor teh vrstic prepričal tudi sam, v kratkem času dela na specializiranem državnem tožilstvu, še vedno velja za nedolžnega in sedi na županskem stolčku glavnega mesta v državi, zato so seveda drugi vplivni funkcionarji tako ali drugače primorani z njim sodelovati. Kljub temu pa se javnost lahko upravičeno sprašuje, kako pristni so pregoni oseb, do katerih preganjalci kažejo tolikšno mero naklonjenosti. Slovenija je pač majhna država, v kateri se vsi poznamo, poslujemo med seboj in smo prijatelji, če imamo od tega koristi.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(CESTNA INFRASTRUKTURA) Ali je država potegnila ročno zavoro pri nekaterih investicijah?
Gradbinci in pomurske občine bentijo, ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek pa s prstom kaže na prejšnjo oblast.
Janković je na čelu ljubljanske občine že šesti mandat in nanj in na njemu podobne ciljajo Pirati z zakonskim predlogom omejitve županskih mandatov na največ dva zaporedna, za kar so zbrali več kot 5000 potrebnih podpisov podpore, zato bo njihovo zakonodajno pobudo moral obravnavati državni zbor. Tu pa bodo trčili ob zid, saj omejitev županskih mandatov med koalicijskimi strankami podpira zgolj lokalno nepomembna Levica, ki ima praktično le enega župana v državi, v Celju. Politični preračunljivosti navkljub se mi osebno zdi omejevanje županskih mandatov nepotrebna in ne prav dobra rešitev, ki bi najbolj prizadela ravno podeželje in obrobje. Do tam pač ne seže pogled predlagateljev. Nedotakljivih in večnih županov sicer ne primanjkuje tudi v Pomurju. Najbolj očiten primer je gornjepetrovski šerif Franc Šlihthuber, ki je to goričko občino pahnil v pekel zadolženosti, iz katerega se ne bo izvlekla niti, če proda vse svoje premoženje. Ali do tega ne bi prišlo, če bi Šlihthuber županoval samo dva mandata? Na prvi pogled gotovo, a pri tem seveda obstaja nevarnost, da bi župan po dveh mandatih občino vodil prek svojega slamnatega kandidata, ki bi slepo izpolnjeval ukaze predhodnika. V tako majhnih okoljih so možnosti za to še toliko večje. Največjo odgovornost, hočeš ali nočeš, nosijo na koncu dneva volivci in teh omejevanje županskih mandatov ne bo spremenilo. Morda bi na tej strani morali iskati rešitve, ki pa jih seveda ni moč najti v populističnih zakonih.
Niso pa nedotakljivi zgolj župani. Imamo tudi nedotakljive direktorje paradržavnih institucij in občinskih javnih zavodov. Eden največjih preobratov se dogaja ta hip v murskosoboški politični sferi, saj bo rakičanski graščak Robert Celec očitno slekel neprebojni jopič. Sila uspešen in sposoben direktor bo, kot kaže, padel zaradi podobno bizarnega greha kot Al Capone v 30. letih prejšnjega tisočletja. Čeprav mu bodo verjetno organi pregona težko dokazali naklep pri mešetarjenju s turističnimi boni, kar je mimogrede počelo ogromno zasebnih ponudnikov turističnih nastanitev in pri tem tehnično gledano nihče ni bil oškodovan, je njegova usoda na direktorskem stolčku verjetno že spisana. Težko bi verjeli, da gre za revolucijo v standardih politične kulture, saj priložnost dela tatu – njegovi nasprotniki, ki jih ni malo, so sebi v prid izkoristili ozračje po odmevnih hišnih preiskavah, politika, beri soboška občina, ustanoviteljica javnega zavoda, ki ga vodi Celec, pa bo na koncu zaščitila sebe. Robert Celec je seveda obrobna figura v primerjavi z Zoranom Jankovićem, in čeprav je bil po svoje kokoš, ki je nesla zlata jajca, ni nedotakljiv. Oseba, ki ga bo zamenjala, naj si ravno tako ne dela takšnih utvar. Morda pa bo prihajajoča jesen pokazala, da sem bil glede njegove nedotakljivosti v zmoti.