Vestnikov vlak je konec avgusta drugič letos ljudi peljal v Begunje in na Bled. Ko smo se s sodelavkami sprehajale ob jezeru in se napotile nazaj proti zbirnemu mestu, je šla mimo nas skupina turistov. Govorili so turško in debata je nanesla na to, koliko znanja nekega jezika lahko dobimo s televizije. V zadnjih letih na slovenskih programih predvajajo predvsem turške nadaljevanke in tudi če jih ne spremljaš, si že iz oglasov zapomniš posamezne besede. Seveda smo prišle do Esmeralde, ki je bila predvajana v našem otroštvu, in na španske telenovele, ki so ji sledile, ter se menile o tem, da smo se kar dobro naučile špansko. Enako velja za angleščino in nemščino, saj se potrjuje dejstvo, da ob gledanju tujih serij odnesemo kar nekaj znanja tujega jezika. Morda ne čisto pravilnega, ker se uporabljajo tudi pogovorni izrazi in podobno, ampak za sporazumevanje dovolj.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Obletnica Kluba prekmurskih študentov bo izvedena v okrnjeni obliki
Klub prekmurskih študentov je zaradi tehničnih zapletov odpovedal glasbeni del slovesnosti ob 90-letnici delovanja.
Pri poznavanju jezika ne moremo mimo šole in še aktualni smo, saj je ravno prvi mesec novega šolskega leta. V tem obdobju me spomin vedno ponese v čase, ko smo tudi mi prestopali šolski prag. Najprej osnovne, nato srednje šole, nazadnje še prag fakultete. Tisti začetni septembrski oziroma oktobrski dnevi so vsakič prinašali nove izzive, želje, pa tudi nekaj strahu. Iz srednje šole smo prvi šolski dan prišli popisani s črko F po licih, bili smo fazani. In na ta način smo bili sprejeti v novo šolo. Velikega pretiravanja, kolikor se spomnim, ni bilo, bila je šminka, ki si si jo lahko dokaj zlahka odstranil z milom in vodo. Danes so šle stvari precej dlje. Na nekaterih šolah so tovrstne krste prepovedali, tudi ponekod v naši regiji, drugod ne in v teh dneh smo lahko videli posnetke, kako so nove srednješolce po oblačilih in delih telesa pobarvali kar z barvami za grafite. Resno? Ali bodo prihodnje leto dijaki prinesli že kar pištole za barvanje avtomobilov? Saj to je le simbolno dejanje, ne izživljanje nad nekom.
Pustimo te nesmisle ob strani in se posvetimo raje resnim temam. V šoli je imel vsak bolj in manj priljubljene predmete. Meni je bila ena od ljubših slovenščina, medtem ko sem pri urah fizike komaj čakala, da se kazalec na uri premakne in da zazvoni šolski zvonec. Slovenskemu jeziku se velika pozornost namenja v vseh razredih šole. Oziroma vsaj morala bi se, pa se mi zdi, da ni vedno tako. Sama se še vedno spomnim prvega berila, ki je imelo zelene obrobe, na naslovnici pa je bila družba veselih otrok s šopki v rokah. Pogosto smo ga vzeli v roke, prebirali pesmice in besedila in to me ni prav nič motilo. Verjamem pa, da tiste, ki so imeli preglavice z branjem, je.
Slovenski jezik je naš materni jezik, zato ga moramo poznati. Ne pravim, da čisto vsako slovnično in pravopisno pravilo, ampak pri osnovah pa ni opravičila. Prav zavijem z očmi in odkimam z glavo, ko kje vidim napake, ki jih ne bi smeli delati od prvega razreda dalje. Ko na jedilnikih malic v gostilnah vidiš na primer svinski brez j, z tuno, z šunko in podobno. Da ne naštevam. Zgodaj naj bi se naučili uporabljati predlog s ali z, sklanjatve, vejice ... Da pred ki, ko, ker, da, če vejica skače. Ali če stavku 'ta suhi škafec pušča' odvzamemo samoglasnike, dobimo soglasnike, pred katerimi pišemo predlog s.
Saj si mislim, da je tistemu, ki mu kruli v želodcu, vseeno, ali je na tabli napisano prav ali ne, pomembno mu je, da bo na krožniku hrana. Toda to so čiste osnove in s tem lokal ustvarja tudi določeno podobo o sebi. Ne bi me toliko zmotilo, če bi vedela, da so to napisali tujci, ki delajo v Sloveniji, ampak v teh primerih gre za Slovence. Vsako leto v našo medijsko hišo na prakso pride večje število dijakov iz različnih srednješolskih programov. Opravljajo različne naloge, največkrat bolj tehnične narave, a kdaj pa kdaj morajo napisati tudi krajše besedilo za opremo fotografij. To jim prevečkrat povzroča težave in ponavljajo se tudi prej naštete napake. Vsakič se takrat pogovarjamo, kako je nekdo prišel do drugega ali tretjega letnika s takimi spodrsljaji. Mi smo morali v srednji šoli napisati veliko esejev različnih tipov, sploh v zadnjem letniku, ko smo se pripravljali na maturo. Tudi to mi ni bilo mučno, dobil si priložnost, da izraziš svoje videnje besedila, o katerem si pisal, svoje razmišljanje in interpretacijo. Pa tudi vsako napako so nam še takrat jasno z rdečim kemičnim svinčnikom popravili, da je nismo spregledali in da bi se ji prihodnjič izognili.
Zavedam se, da sem verjetno zaradi svojega poklica bolj pozorna na jezik. Ampak ne zdi se mi prav, da se današnjim otrokom pri takih napakah gleda skozi prste. To so prihodnji intelektualci in kakšen vtis bodo ustvarili, če bodo že pri osnovah pogrnili, se sprašujem. Saj vem tudi to, da je šolstvo kompleksno, da je pri učenju veliko odvisno od želje po pridobivanju novih znanj, od učiteljev in še marsičesa. Toda od osnov se ne sme odstopati. Verjetno si vsak starš želi, da njegov otrok zna pravilno pisati, da ne bo namesto kdaj pisal gdaj in da ne bo pred besedo sladoled postavil z. Živimo v Sloveniji in ja, pohvalno je, če se mladi že v zgodnjih letih naučijo svetovno razširjenih jezikov, na prvem mestu pa vseeno mora biti slovenščina. Če ne, se lahko tudi malo bojimo zanjo.
*Napaki v naslovu sta namerni. Ste ju zaznali?