V domačem poštnem nabiralniku se je pred kakšnima dvema mesecema znašla ovojnica, na kateri je pisalo izterjava. Vsi smo se malo čudno pogledali in se spraševali, kaj naj bi to bilo. Odprli smo jo in iz napisanega izvedeli, da nismo plačali nekega računa, s tem da še zdaj nismo prepričani, da smo položnico sploh prejeli, ker bi potem bila na kupu vseh, pa je ni bilo. Niti drugih podatkov, ki s položnico pridejo. Prejeli nismo niti opomina, razen če je to nov način opominjanja. Ne vem.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #11) "Nesreča se največkrat zgodi, ko jo najmanj pričakujemo," pravi Martin Smodiš
V našem podkastu Kavč je gostoval Martin Smodiš, vodja izpostave za zaščito in reševanje in poveljnik štaba civilne zaščite za Pomurje. Z njim smo se pogovarjali tudi o tem, ali se bo v prihodnosti sploh dalo obraniti pred ekstremnimi naravnimi pojavi in drugimi elementarnimi nesrečami.
Iz prejetega obvestila ni bilo jasno, česa nismo plačali, izvedeli smo le, da ene od storitev gospodarskih javnih služb. Na papirju je bilo samo zapisano, da naj v spletni brskalnik prepišemo omenjeno povezavo. To sem storila, odprl se je obrazec, v katerega je bilo treba vpisati telefonsko številko, na telefon pa si nato prejel kodo. Vnesti jo je bilo treba v naslednji fazi na povezavi in šele takrat se ti je odprl dokument, iz katerega si izvedel, česa nisi plačal, kolikšen je zahtevani znesek in do kdaj je treba zapadlo obveznost poravnati. Ker če tega ne storiš, bodo sledili nadaljnji postopki »izterjave«. V tistem dokumentu si imel potem vse navedene podatke za plačilo, poravnal si ga lahko prek mobilne oziroma spletne banke ali si moral kupiti UPN- obrazec.
Vse lepo in prav, če imaš doma internetno povezavo in pametni telefon. Rekli boste, da ima to skoraj vsak. Saj to skoraj drži, ampak čisto vsak pa ne. Razmišljala sem, v kakšno zadrego oziroma stisko takšna pošta lahko spravi starostnika, ki v življenju ni uporabljal spleta, kaj šele pametnega telefona. Iz obvestila, ki bi ga prejel po pošti, ne bi niti izvedel, katere storitve ni plačal. In vprašanje je, če bi sploh razumel, kaj se od njega zahteva. Podobno se sprašujem, ko termine za zdravstvene storitve starejši ljudje prejemajo prek SMS-sporočila. Kaj če jih pomotoma zaradi neveščosti izbrišejo, še preden si zapomnijo ali zapišejo dobljeni termin? Ali pa da SMS-sporočil v bistvu sploh ne vedo prebrati, ampak telefon uporabljajo le za klice.
Da ne bo kdo narobe razumel, vem, da ima veliko starostnikov danes pametne telefone, uporabljajo aplikacije in podobno. Pa če se je uporabe priučil sam, so ga sorodniki ali se je udeležil kakšnega tečaja. Nekateri res sledijo tehnologiji, zanima jih, kaj vse jim nova orodja omogočajo, ampak nisem prepričana, da so taki v veliki večini. Nekateri niti ne želijo poskusiti uporabiti pametnega telefona in spleta, ampak vztrajajo pri telefonih s tipkami in najosnovnejšimi storitvami. Zakaj bi jih bilo treba siliti v nekaj, kaj jim je tako zelo nenaravno in daleč? Razumem tudi to, da je zgoraj opisani postopek najverjetneje povezan s tem, da se zmanjšuje uporaba papirja, da se stvari digitalizirajo, birokratizirajo ... Pa vendarle nimajo vsi Slovenci internetnega priključka, računalnika ali pametne naprave. Nimajo niti vsi bližnjih sorodnikov, ki bi jim lahko v takih primerih pomagali.
Po drugi strani dobimo v nabiralnike, če nimamo nanj prilepljene ustrezne nalepke, številne reklame in letake. Nekateri jih pozorno pregledajo, primerjajo ponudbo in cene v različnih trgovinah. Ampak spomnim se, da je pred nekaj meseci ena od večjih trgovin prenehala pošiljati tedenske letake, mislim, da je na zadnjem pisalo, da bodo ti odslej na voljo pred vhodi v trgovine in na spletu. To ni trajalo dolgo, le nekaj tednov je minilo, pa so letaki te trgovine spet začeli prihajati na dom. Ker verjetno ni bil enak odziv in promet, kot ko so ljudje natančno vedeli, kakšna ponudba bo od izbranega dne in kaj bo zajemala. In hitro se je varčevanje s papirjem prenehalo.
Včasih zato vendarle velja premislek, ali imajo vsi vse. Ker kljub tehnološkemu napredku, hitremu razvoju življenjskega sloga in pripadnosti »digitaliziranim« generacijam nimajo vsi vsega. Zaradi socialne stiske, neveščosti ali kakšnega drugega razloga. Ne nazadnje se je to pokazalo v času epidemije koronavirusa, ko se je hitelo urejati računalnike za učence, da so lahko vsi spremljali izobraževanje na daljavo. Ker ga niso imeli vsi. Verjetno ne bo tako zelo narobe, če kdaj še kakšen opomin priroma v poštni nabiralnik. Ker tudi z najetim podjetjem, ki ureja izterjave, in poslano pošto imajo podjetja, občine ali druge institucije stroške. Verjetno še višje, kot če bi še enkrat pošiljali položnice. In po mojem laičnem mnenju za več takih storitev odštejejo bistveno več kot nekaj čez 30 evrov, kot je bil znesek zapadlih obveznosti.