V minulih dneh smo prejemali različna voščila in želje za leto, v katero smo zdaj tudi že zakorakali, nekateri previdno, drugi odločno. Želje bi lahko v glavnem (v nikalni obliki) povzeli tako: »Da le ne bi bilo nesreč, bolezni in vojn!« Ali – še bolj strnjeno (v trdilni obliki) – da bi bila nebesa že na zemlji. Toda do 4. januarja v glavnem že vsi dojamemo, da vojne še vedno so, tudi bolezni ni nič manj, kot jih je bilo prejšnje leto, nesreča pa še vedno ne počiva. Pa tudi to nam začne postajati jasno, da – tako kot je sicer menda v nebesih – s poležavanjem na plaži in nezmernimi pojedinami ne bomo dobili atletske postave, ampak se bomo spremenili v trojanski krof. 4. januarja je zato morda že čas – če si izposodim besede, ki so bile zapisane v eni od voščilnic, prispelih na moj naslov ob koncu prejšnjega leta –, da se ne sprašujemo več, kaj lahko v novem letu pričakujemo od življenja, ampak da se vprašamo, kaj lahko življenje pričakuje od nas. (Veren človek bi morda rekel: »Vprašanje ni, kaj lahko pričakujem od Boga, ampak kaj lahko Bog pričakuje od mene.)
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V grajskem parku odprli razstavo Semena za življenje
Naslavlja varovanje treh ogroženih habitatnih tipov.
Avtor misli je sicer avstrijski psihiater Viktor Frankl, iznajditelj t. i. logoterapije. Frankl, ki je o našem času govoril kot o času bivanjske praznine, je po drugi strani močno verjel, da je človek zmožen uzreti še kaj več od groze pred to praznino, če le najde smisel življenja. A ta smisel ne more biti goli hedonizem, to je utvara. V času, ko smo že zdavnaj izgubili »blaženo nevednost živali« (K. Kovič) in ko se tudi na tradicijo več ne zanašamo, je vprašanje iskanja smisla zato temeljno vprašanje. Če uspemo pri tem – pot vsakega od nas je pri tem drugačna –, se znamo potem tudi pravilno odločati (odgovarjati na vprašanja življenja) in ravnati odgovorno kljub navidezni absurdnosti sveta ali posameznega življenjskega trenutka. Frankl je do tega spoznanja prišel skozi izkušnjo neizmernega trpljenja v štirih nacističnih koncentracijskih taboriščih in ob izgubi svojih najbližjih, trenutek odrešujoče blaženosti je doživel, ko je zrl tako rekoč v Nič, onkraj njega pa za trenutek uzrl nekaj, čemur bi morda lahko rekli Luč ali poezija. Sporočilo ponovoletne želje bi torej bilo – da bi le znali pokončno in dostojanstveno prebroditi tudi trenutke, ko se nebesa na zemlji, ki v nasprotju s tistimi pravimi nikoli ne trajajo večno, spremenijo v pekel. Da bi tudi v trenutkih tegob zmogli pogledati v zvezde, četudi le za hip, osvobajajoči hip, in da nikoli ne bi nehali upati.
Seveda vsem nam želim tudi srečo, zdravje in mir pa še bogastvo in vse mogoče dobrine, veliko čudovitih fotografij iz eksotičnih krajev na družabnih omrežjih, mnogo mnogo všečkov in da bi bilo trpljenja čim manj. A želim še, da bi vsaj enkrat doživeli tisti drobni franklovski trenutek popolne blaženosti (kot so angeli blaženi v neskončno ljubečem zrenju brezmejnega veličastja) in vsaj trenutek odrešujoče, nesebične ljubezni, osvobojene vsake kalkulacije, močnejše od vsakega trpljenja in tudi od vsega drugega, kar bi morda lahko izterjali od življenja.
No, letos se bomo spominjali številnih slovenskih pesnikov in pesnic. Pred 100 leti sta se rodila Ivan Minatti in Ada Škerl, pred 120 Srečko Kosovel in Edvard Kocbek, pred 180 Simon Gregorčič. 110-letnico bi praznovala Cene Vipotnik in Fran Milčinski Ježek. Tu je še general Rudolf Maister, ki je bil tudi pesnik, rodil se je pred 150 leti, umrl pred 90, leto 2024 je razglašeno za njegovo leto. Pred 150 leti se je rodil tudi Franc Ksaver Meško, umrl je pred 60 leti. Pred 80 leti je umrl Karel Destovnik. Pa še mnogo drugih bi lahko našteli. To so ljudje, ki so se dotikali Lepote, morebiti kdaj sami doživeli tisto angelsko neskončno zrenje brezmejnega veličastja. Spomin na njih, predvsem pa branje njihove poezije, je zato vedno znova tudi obujanje vere, da ni vse nesmiselno in brezupno, da izza teme vendarle še je luč. Ali kot bi rekel Kajetan Kovič, ki je umrl pred 10 leti in je svoj poslednji dom našel v Gornji Radgoni: »Je južni otok. Je. Daleč v neznanem morju je pika na obzorju. Je lisa iz meglè.« (...)
Zagotovo je.