Saj to vemo, da je »fčasik fse boukše bilou«, kajne. Zadnjič sem bila priča, ko je v maniri dobrih starih časov zmanjkalo elektrike v nekem bloku, kjer so ljudje sicer vajeni, da pri plus petintridesetih stopinjah klime hladijo, pa hkrati grejejo bojlerjii in zamrzovalniki zmrzujejo sladoled in grah, da polzijo dvigala gor in dol, da se na ruterjih bleščijo zelene lučke in da televizije prenašajo kar koli že, tudi nogometne tekme, recimo finale, ki je bil napovedan tisti večer. In da medtem lahko mame spražijo papriko z jajci in bratje spečejo kokice.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Potem je zmanjkaLo elektrike in vsega tega ni bilo. Elektrike ni zmanjkalo na kakšen dramatičen način, ki bi bil povezan z resno naravno nesrečo, kot je bilo žal marsikomu dano izkusiti lansko poletje. Zmanjkalo je elektrike kar tako. Toda za kar nekaj časa, brez kakšnih velikih napovedi in utemeljitev, v neki zahodnoevropski državi nekega poznega nedeljskega popoldneva, brez urgentnih okoliščin. Pač napaka na napeljavi, se je izkazalo čez nekaj dni.
Podobno kot je elektrike v Soboti v osemdesetih letih zmanjkovalo v časih električnih redukcij. Eno, dve, tri ... ure pač ni elektrike. Veš, da bo sicer zelo verjetno prišla, ne veš pa, kdaj. In potem napoči tema. Ker danes ljudje več nimajo v predalih sveč »za vsak slučaj«, so se kot velike brleče kresnice na balkonih pojavile lučke mobilnih telefonov. Ki so se kaj kmalu ugasnile, saj nikoli ne veš, kdaj bo spet možno napolniti telefonsko baterijo, če ne bo kmalu elektrike. V temi ni bilo moč brati niti knjige. Toda že po kakšni uri je življenje šlo naprej. V bližnjem baru resda ni bilo kričeče televizije v kotu, toda na mizicah so se pojavile čajne lučke. Pogovori so oživeli, čeprav je glasba iz zvočnikov potihnila. Gospod, ki je ostal v dvigalu, je bil rešen in serviser je potrpežljivo pisal delovno poročilo.
Nekaj dni pozneje je velik del sveta zajel informacijski mrk. Zaradi programske posodobitve so se podirale domine: sesuli so se strežniki številnih podjetij po svetu, letala so obstala, kartični sistemi plačevanje so obnemeli. Kljub naporom, da bi se ta računalniška ranljivost izkazala kot dramatična in usodna, nekako ni uspelo tega problema dovolj napihniti. Po vsesvetovni mokri vaji pandemskega izrednega stanja v minulih letih je tudi takšen mali izpad pokazal, da se populacija hitro prilagaja in se je očitno utrdila.
Zgodilo se je nekaj neverjetnega: nič se ni zgodilo. Šlo je mirno mimo. Ljudje se zdrznejo, morda malo preklinjajo, potem počakajo in življenje gre naprej. Nekajurni izpad elektrike in nekaj odpovedanih transakcij in nekaj ur, preždetih na letališču, seveda ni merodajni pokazatelj skrajnih razmer, vendar je vseeno zanimivo, kako hladnokrvno se sprejmejo take motnje, ki naj bi vendar pokazale, kako odvisni smo od tistega, kar pripolzi do nas iz vtičnice v steni ali se nevidno širi v visokofrekvenčnih radijskih valovih.
Z družino smo si ogledali stari, nekoliko tresoči se video domače izdelave družinskih posnetkov iz zgodnjh sedemdesetih let. Isti ljudje, le da takrat z nekaj desetletji manj na plečih. Resda ni bilo zvoka, toda skoraj slišali smo hihitanje mulčkov, ki v štorastih bombicah padata v plitek bazen (a ni bilo to malo nevarno?), svišč sani na zasneženem hribu pred blokom (joj, to so bile še zasnežene zime!), meketanje kozic, ki so jih božali dedki v kravatah in mame v žametnih kostimih (kje so pajkice?) na nedeljskem izletu. Čeprav je bil video zrnat, so bile jasno prepoznavne kretnje, geste in mimike. Babice so vnukom zatrjevale, da so čisti oče, ki je na digitaliziranem posnetku oživel v svojih otroških letih, in babicam smo zatrjevali, da so iste, kot so bile. In čeprav video prikazuje neke druge, desetletja minule čase, še preden so telefoni postali brezžični in vseprisotni in skoraj vsemogočni in so avtomobili za današnje oči smešno škatlasti in majhni, je bilo vseeno marsikaj isto. Občutki, veselje, obrazi in izrazi. Tisto, bistveno, kar šteje.
Človeško stanje je univerzalno in se ne da zlahka. Čeprav poslušamo, da nas je sodobni vseprisoten in vsepovezan svet povsem zverižil, se izkaže, da smo ljudje kljub vsemu v osnovi prilagodljiva bitja in se ne damo vsakemu stroju, niti nevidnim vladarjem iz vtičnice ali bližnjega oddajnika. Od nekdaj se radi strašimo, da nas bodo nova doba in nove tehnologije povsem pokvarile, razčlovečile in odtujile, toda še zmeraj se je izkazalo, da človeško bistvo ostaja. Telefone imamo res danes v rokah ves čas, toda upam, da so kljub vsemu za večino med nami le sredstvo, ne cilj. Za druženje, komunikacijo, spletanje medčloveške mreže – tudi če se ta plete med tipkanjem.
Čeprav smo črnogledi in dušebrižni, toda takšni smo ljudje od nekdaj. Nič novega ne bomo odkrili in povedali, če bomo bobnali konec sveta zaradi vsake novotarije. Svet res več ne bo isti, kot je bil, čez desetletja pa bodo naši današnji časi dobri stari časi v smislu »se spomnite, ko je zmanjkalo elektrike za nekaj ur, kako smo se znali zabavati ...«