Slovenija je podobna kokoši. Njena glava je Prekmurje, ki mu manjka greben – Porabje. Zelo velika krivica je, da hočejo še danes brez pravih dokazov razlikovati Porabje od Prekmurja. Letos se je objavila knjiga Prekmurje v vrtincu pariške mirovne konference, ki se ukvarja z vlogo ameriškega kartografa D. W. Johnsona. Naziv Prekmurci so Štajerci dali ogrskim rojakom. Tudi Porabce so imenovali Prekmurci. Slovenska delegacija na pariški konferenci je kriva, da so pohabili glavo kokoši. Avtor Uroš Lipušček po Johnsonu navaja: »Rabski Slovenci gravitirajo gospodarsko v rabsko dolino in ne trgujejo s Slovenci južno od razvodnice.« Ta »južni« del je Lendava, o kateri morda piše Johnson, da je središče ogrskih Slovencev, vendar to ni res. Lendava je bila središče jugozahodne Zalske, a ne Slovenske krajine. Tudi gorička naselja so bila gospodarsko močno povezana z rabsko dolino in Monoštrom, to je mogoče dokazati z dokumenti in iz spominov starih ljudi. Nekoč mi je rekla stara Sobočanka, da so šli skozi Porabje na sezonsko delo tudi po prvi vojni, ker so tam peljale gospodarske poti Prekmurja. Johnson je tako menil, da bo za »odškodnino« za Porabje dobrih 22 tisoč Madžarov v lendavski okolici.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Še ena zanesljiva zmaga nogometašic Mure, ki so po 13. krogu stoodstotne
Nogometašice Mure None so tudi po 13. krogu ženske lige Triglav stoodstotne. Branilke naslova tokrat niso imele težav v gosteh pri zadnjeuvrščeni ekipi, Gažon Le-Log so ugnale z 10:0. Njihove prve zasledovalke iz Olimpije, ki zaostajajo za tri točke, so doma z 9:0 odpravile Aluminij.
Kriv tega položaja je še Matija Slavič. Damir Josipovič piše v svoji razpravi Porabski Prekmurci (2016), da je Slavič na konferenci razlagal, da je Lendava »pomadžarjevana« okolica, čeravno dokazov ni imel. Poleg današnjih madžarskih naselij v Prekmurju so hoteli priključiti še pet čistih madžarskih vasi na Zalskem. Slovenski politiki so se bolj usmerili na južno Prekmurje, ker je bila glavna zagovornica priključitve Katoliška cerkev, »markasti« Prekmurci pa so bili čisti katoličani. Tu je bilo največ podpornikov priključitve in je bilo območje malo bogatejše od strašno siromašnega Goričkega. Na Goričkem so bile močne protestantske skupnosti, ki niso oboževale priključitve, ker so v Ljubljani sovražno gledali na prekmurske evangeličane in mislili, da so vsi zakrknjeni madžaroni in jih je malo.
Nedavno sem bil na predstavitvi v Mariboru, kjer so rekli (verjetno na podlagi Johnsona), da so Madžari dokazali gospodarsko povezanost Porabja z Monoštrom, zato ni bila možna priključitev Porabja. Na žalost ne poznajo madžarske zgodovine v zvezi s pariško konferenco, ker v tem času nikogar ni skrbelo, ali imajo Madžari prav ali ne. Ko so boljševiki za kratek čas prevzeli oblast na Ogrskem, zahodne oblasti niso priznale komunistične vlade. Po padcu komunistov je bilo medvladje v državi, medtem so sosednje države svobodno moledovale v Parizu tudi za povsem madžarska območja, kjer so bila rudna nahajališča ali pomembne železniške proge. V Slovenski krajini teh ni bilo. Sosednji narodi kot tudi slovenska delegacija so bili nenasitni in so hoteli še več območij od Madžarov, ki niso imeli moči zaščititi svojih krajev. A zahodne oblasti so presedale slovenskim zahtevam o priključitvi čisto madžarskih naselij in to je bila nesreča Porabja. Seveda se je Slavič pozneje kesal za rabske rojake, a za kesanje je bilo prepozno. Neodgovorni slovenski politiki niso bili dosledni s svojimi ozemeljskimi zahtevami. Hoteli so, kar ni bilo njihovo, in izgubili to, kar je bilo možno dobiti.
Tudi Klekl se je skoraj kesal zaradi priključitve, ker je leta 1921 šeststo prekmurskih novincev šlo čez mejo in vstopilo v madžarsko vojsko. Madžaroni so hinavsko poudarili, da so s tem »Vendi« dokazali svojo zvestobo Madžarski, ker so zanjo pripravljeni žrtvovati svojo dušo. V resnici ima to gospodarske vzroke. Nova oblast namreč ni skrbela za uničeno prekmursko gospodarstvo in so le v Prekmurje prihajajoči novi jugoslovanski uslužbenci dobili visoko plačo, ti pa so prezirali Prekmurce samo zato, ker niso govorili knjižne slovenščine – piše Klekl v Novinah. Ljudje niso imeli kruha, zato je šlo mnogo novincev na Madžarsko, kjer so nekoč imeli več možnosti za bivanje.
Morali bi bolj podrobno raziskovati zgodovino, kajti vedno je možno popraviti napake in ni treba brezpogojno postavljati novih mej.
