Pred dobrim tednom smo se novinarji Vestnika izmenjevali pri stojnici, s katero smo sodelovali na tradicionalnem Mikloševem sejmu. Za obiskovalce smo imeli pripravljeno kolo sreče in vsak, ki ga je zavrtel, je dobil kakšen dar. Ali časopis, revijo, ovratni trak, knjigo receptov, kemični svinčnik, darilni bon za kopanje ...
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Na razgovoru so jo spraševali o družini, zagovornik ugotovil diskriminacijo
Prepovedano je zahtevati podatke o družinskem oziroma zakonskem stanu, nosečnosti, načrtovanju družine.
Tisti pogumnejši in tisti, ki so nas poznali, so k stojnici pristopili sami in želeli sodelovati, nekatere smo morali mi malo spodbuditi, bila pa je še tretja skupina ljudi, ki je na vprašanje, ali bi želeli zavrteti kolo sreče, odgovorila, da nimajo sreče in da še nikoli niso nič dobili. Posamezniki so si potem, ko smo dejali, da je dobitek zagotovljen, premislili in prišli bližje, kar nekaj pa se jih je obrnilo stran in se naredilo, da nas niso slišali. Verjetno so mislili, da od njih pričakujemo, da opravijo nakup, naročilo ali kaj drugega. Precej pa je bilo tudi takšnih, ki so nas vprašali, koliko morajo plačati za to, kar so dobili. Ker danes zastonj ne dobiš skoraj ničesar več. Pa ni bilo bistvo stojnice v dajanju, ampak v tem, da smo bili med ljudmi. Iz otroških let se spomnim, da so v trgovinah, gostinskih lokalih in drugod ob koncu leta strankam hvaležnost za obisk izkazovali z drobnimi pozornostmi, kot so bili vžigalniki, namizni ali žepni koledarji, kemični svinčniki. Nekateri so šli še dlje in poklanjali skodelice, kakšne sete ... Tega danes skoraj ni več. Narašča število velikih trgovskih centrov, kjer je kupec le številka, na vaseh pa manjše diskontne ali franšizne trgovine, kjer so se med seboj poznali, izginjajo. Prav tako gostinski lokali.
Če se vrnemo na začetek, ljudje različno reagiramo, če nas nekdo ogovori. Sploh če ga ne poznamo, smo zelo skeptični in takoj pomislimo, da želi od nas nekaj dobiti. Tako je zaradi podobnih izkušenj iz preteklosti, novic iz sveta. Tudi sama sem zadržana, če me kdo ustavi na ulici. Pa ni nujno, da hoče kaj slabega ali kakšno korist, morda le ne ve, v katero smer mora zaviti, kje je zgradba, v kateri ima opravek, in podobno. Nedavno me je v trgovini ustavila gospa in me prosila, da ji preberem, kaj piše na enem od namazov, saj je doma pozabila očala. Seveda sem ji pomagala, ona pa se mi je zahvalila. Doživela pa sem tudi že drugačno izkušnjo. Ko sem na enem od soboških parkirišč izstopila iz avtomobila in se napotila proti trgovini, je za mano klicala mlajša ženska. Obrnila sem se in dojela, da je res ogovorila mene. Segla je proti moji roki in mi dejala, da mi bo prerokovala. Rekla sem ji ne, da tega nočem, in šla svojo pot. Za sabo sem slišala, kako me je skušala prepričevati, ampak se nisem dala. Ta »storitev« seveda ni imela namena, da bi bila opravljena zastonj.
Se pa dajejo zastonj komplimenti. Vsaj takrat, ko za njimi ni skrivnih namer. Ampak pustimo te. Ljudje se tudi na pohvale odzovemo različno, sploh če jih ne pričakujemo in nanje nismo pripravljeni. Jih vi znate sprejeti? Jaz se bolj prištevam med tiste, ki jih ne. Če opišem samo banalen primer, ko nekdo reče, da imam danes lepo pričesko, bom prej kot hvala rekla, da mi lasje stojijo čudno in da pričeska sploh ni takšna, kot bi morala biti. Če je kompliment še bolj oseben, mi postane nekoliko nerodno in ne vem, kako se odzvati in kaj povedati. Zato pogosto hitro obrnem ploščo v kritično smer in začnem razlagati, kaj meni pri tem, za kar sem dobila kompliment, ni všeč in kaj bi lahko bilo boljše. Kompliment je zato lažje dati kot prejeti. Edino, če veš, kako to narediti. Sicer pa se verjetno strinjamo, da je mogoče celo bolje tako, čeprav smo kdaj preveč ponižni, ker na drugi strani obstajajo nekateri preveč vase zagledani posamezniki, ki ne premorejo kančka samokritike. Za vsako stvar, ki jo naredijo, so prepričani, da je najboljša, kakor tudi, da je njihovo mnenje najbolj pravilno.