vestnik

(KOLUMNA) Kultura in umetnost mobilizirata počasi, a uspešno in močneje

Benjamin Langner Von Höveling, 8. 2. 2023
Jure Kljajić
Fotografija je simbolična.
Aktualno

Kultura, jezik in umetnost so veliko močnejši, kot se zdi. Gledanje na svet zgolj skozi ekonomsko vrednost je veliko bolj kratkovidno, kot se zdi na prvi pogled. Kultura in umetnost sta bili od nekdaj v vseh svojih pojavnih oblikah, nekaj takega kot nujno zlo. Oblasti v vseh obdobjih in okoljih so si prizadevale umetnost in kulturo utiriti na »pravo pot«, tako kot sta si jo politika in ekonomija zamislili.

Lep in zelo nazoren primer je Mao Zedong in njegova kulturna revolucija. Zedong je želel na vsak način preprečiti vsiljivce in ustvaril neki paralelni svet identitete po meri vodje. Malo jih ve, da je Zedong pisal tudi pesmi. Zedong je le eden od mnogih, tudi malo bližje smo imeli voditelja, ki je želel postati likovni umetnik, po uzurpaciji oblasti pa izdal smernice, kakšna mora biti umetnost. Ob tem se spomnim besed japonskega pisatelja Harukija Murakamija: »Ne glede na to, kako visok zid zgradimo, da bi vsiljivce obdržali zunaj, ne glede na to, kako strogo izključujemo avtsajderje, ne glede na to, koliko popravljamo zgodovino, da bi nam ustrezala, na koncu bomo prizadeli sebe in škodovali samo sebi.«

Murakami ima prav, ne glede na vse so kultura, umetnost in kritična misel skozi zgodovino vedno našle pot, se dotaknile in prebudile. Za veliko ustvarjalcev in mislecev žal prepozno.

»Kje se kultura začne,« bi bilo umestno vprašanje, na katerega po avtomatizmu odgovorimo »pri jeziku«, a tako enostavno seveda ni. Jezik je le del in vsaka kultura in identiteta sta večplastni. Izročila, ki bi bilo od vekomaj isto, ni. Jezik je živa tvorba, prav tako kultura prehaja meje, ne glede na jezikovne in administrativne bariere. Teh dejstev se je treba zavedati, ko govorimo o kulturi ali identiteti nekega naroda.

Na Slovenskem smo, če ironiziram, sila komemorativni. Večina prireditev ob prazniku ima vedno neki »žalni« pridih, nekaj tragike, kot bi se še ne otresli spon Cankarjeve Skodelice kave in Prešernove tragične ljubezni do Julije. Sicer res nikoli nismo sloveli kot zabavljači in komedijanti, torej je opravičljivo.

A obvladamo tudi druge prijeme, kot je poustvarjanje ljudskosti, s čimer ni nič narobe, le prijemi so marsikje ceneni in umetno ustvarjeni, recimo jim zabavni, čeprav je rezultat običajno tragikomičen.

Sicer pa, kdo se bo ukvarjal z neko kulturo in umetnostjo ali celo verodostojnim poustvarjanjem za ta en dan v letu. Tu je tisti ključ. En dan v letu.

Ne, ni le en dan v letu, kultura je nekaj, kar je treba negovati vsak dan. Paziti na besede in dejanja. Kultura ni neka pesem ali skulptura, ki jo postavimo v poljubno krožišče, ker se nam zdi dobra simbolika (denimo harmonika, majolka in še kak presežek). Kultura je vsakodnevno ravnanje, najsi bo na videz še tako nepomembno.

Vsake toliko slišim: »Saj si kulturnik.« Kakšna je definicija kulturnika, sicer ne vem, pa tudi sicer sem mnenja, da ni na meni, da sodim. Kar vem zagotovo, je, da je kultura zahtevna, ni je diplome, šole ali tečaja, ki bi prinesel naziv ali znanje. Kulturo, če sodim po sebi, je treba graditi skozi vsakodnevno življenje. Kar vem zagotovo, je, da sta bili kultura in umetnost spremljevalki ves čas.

Literaturo mi je približal pokojni literarni kritik Marcel Reich-Ranicki, Poljak židovskega porekla, ki mu nacistične oblasti niso dovolile študija. Režijske prijeme gledališča in opere kontroverzni režiser in pisatelj George Tabori. To sta le dva iz množice, ki jih ne bi našteval, ker bi zagotovo koga pozabil. Večina je bila prav gotovo slovenska ali iz držav nekdanje Jugoslavije. Spoznavati in povezovati kulturo in umetnost pomeni imeti tudi interes za dela z drugih kontinentov, pa čeprav je še tako tuje, kot denimo dela Salmana Rushdieja, Pabla Nerude in Joseja Saramaga. Razlike se manjšajo, obzorje širi in tuje postaja vse manj tuje, domače pa pridobiva na vrednosti in identiteti. V svoje kulturnozgodovinsko ozadje ne gre prezrcaliti vsega, kar nam je trenutno všeč, lahko pa vzamemo del, ki nam pride prav, in ga posvojimo.

Sicer pa, kdo danes sploh še bere, obiskuje muzeje, galerije, gledališča? Veliko več, kot bi sodili na prvi pogled. Tu so običajno začetki premikov, vključno s slovenskim.

Kultura, umetnost in intelekt so rodili državo. V aktualnih javnih debatah o slovenstvu pa pogrešam enega od najpomembnejših mejnikov, ki ni vojaško in borbeno obarvan. Tisti, ki si lastijo osvoboditev, naj postavijo na pravo mesto tudi Novo revijo 57, s podnaslovom Prispevki za slovenski nacionalni program. Spregledati ali zviška gledati na kulturo je nevarno početje, česar se (domnevam) voditelji zavedajo. Kultura je tista, ki ima moč mobilizacije množic. Veliko večjo moč kot orožje ali ekonomsko-politične igrice.

kultura umetnost premislek