vestnik

(KOLUMNA) Kulturno spiritualni

Selma Sofija Grah Zelko, 12. 2. 2023
Vanesa Jaušovec
Slika je simbolična.
Aktualno

V tednu, ko v deželi pod Alpami praznujemo kulturni svetek, radi kulturi posvečamo nekoliko več pozornosti kot sicer. Čeprav je med ironijo in cinizmom ravno tolikšna razlika kot med junakom in bedakom, je včasih treba stopiti na tanek led in poskušati ujeti trende, okoli katerih se zadnja leta pretaka veliko praznih besed.

Res je, da se te dni še bolj kot sicer odpirajo mnogotere kulturne duri, da se ponujajo kakovostno in pohvalno pripravljeni kulturni trenutki in morda namenimo nekaj besed celo slovenski kulturi kot taki. No, seveda pa ne bi bil kulturni svetek brez nas ljudi nič posebnega, sploh ker je največje zadovoljstvo večine na dani dan nič drugega kot izključena budilka. Tudi zato, če ne ravno zato, je kulturni svetek eden bolj cenjenih med narodom.

In čeprav je slovenska kultura pisana in nemalokrat pripravi zelo dobrodošle osvežitve, je splošna kultura slovenskega človeka doživela čisto svojo renesanso. Renesanso, zaradi katere nismo nič bolj pismeni, nič manj površinski, temveč globoko ponotranjeni. Zelo kulturno smo postali še en narod v vrsti resno spiritualnih. Duhovnih. Da ne bi popolnoma pozeleneli od zavisti, smo tudi sami postali modri. Pišemo knjige o modrosti, izvajamo tečaje starodavnih spiritualnih tehnik, dajemo razne iniciacije, zdravimo s pogledi, dotiki, prikličemo šeststo angelov med tristo tečajnikov in mnoge druge omembe vredne duhovne prakse.

Če sami še niste obiskali kakšnega tečaja ali delavnice na to temo, niste v trendu. A naj vas to ne skrbi preveč, saj se ponudba nezadržno povečuje in kmalu bodo po vzoru »univerzo v vsako vas« razne starodavne tehnike tudi v vašem kraju. Vstop v elitne spiritualne kroge je zelo enostaven. Redko potrebujete kreditno kartico, saj se lahko za vstop v svet modrosti plača kar »pare na ruku« in stvar rešena. Tako enostavno boste pridobili nenadomestljiva znanja in veščine, izboljšali stanje svoje duše, postali »boljši«. Dobra stvar tega je, da deluje. Zakaj? Ker je popularno. Ker vse, kar je popularno, deluje, čeprav ne deluje. A tega vam verjetno ne bodo povedali, saj »duhovni učitelji/vodniki/mojstri« tega tipa za svoje preživetje nujno potrebujejo to, da je njihovo delo popularno.

A žal v večini primerov spretni poslovneži samo dobro prodajajo in mi jim verjamemo. Tako imenovana velnes industrija je v svoj repertoar poleg resne skrbi za naša telesa vključila tudi skrb za naše duhovno telo. Verjetno se pri iskanju duhovnega balansa res ne boste srečali s kakšno korporativno obliko, ampak s posamezniki. Srečali se boste z »izbranimi«, ki vam bodo pokazali pot. Morda boste v njihovi družbi popili kakav ali kaj pokadili. Seveda je vse ceremonialno in dragoceno in ne bi upala dvomiti o delovanju tovrstnih konzumacij.

Pa vendar se sprašujem, zakaj v tako veliki meri vsi želimo postati duhovni vodje, mistiki, šamani, mediji in kar je še tega. Zdi se, da gre le še za eno bližnjico do lastnega ugodja. Iskanje načina, kako samostojno doseči neko transcendenco. Iščemo višjo srečo, saj običajna sreča ni izpopolnjujoča. Raje plačamo neznancem, kot da se potrudimo v domačem okolju. Želimo leteti, nismo pa pošteno shodili. In ker naša težnja po individualizmu, garsonjerah in mizi za enega ne zadovolji niti osnovnih potreb, dobro počutje kupujemo. Kupujemo duhovne prakse in spiritualne izkušnje, kar argumentiramo s slavnim »delam nekaj zase«.

Ker verjamem, da vsak najde pravo stvar zase, če jo zares želi najti, verjamem, da imajo tudi tovrstne vsebine svoj cilj. Sama sem ob nekaj takih priložnostih spoznala, česa ne potrebujem. In če sem zares iskrena, me do sedaj noben kakav ni navdušil bolj kot tisti, ki ga je pripravljala Šujstrova Cila. A takrat sem imela krepkih trideset, kdaj bolj drugič manj kulturnih, let manj kot danes. In ne, ni mi treba iskati mističnih sposobnosti, za to imam kuhinjo, kjer kdaj zadiši, kdaj tudi ne. Prav tako mi ni treba iskati navodil, kako postati guru, kot mama sem prvi guru svojim otrokom. In raje kot v vlogi učitelja sem v vlogi učenca tam, kjer uči življenje. Kdaj kulturno, kdaj žal tudi manj kulturno. A tudi priznati, da kdaj nismo kulturni, potrebuje kar nekaj kulture.

Raje plačamo neznancem, kot da se potrudimo v domačem okolju. Želimo leteti, nismo pa pošteno shodili.

kolumna kulturno-spiritualni