Ljudje smo po naravi egoisti. Vsak najprej vidi svoje potrebe in koristi, hkrati pa najraje kritizira druge. Nihče izmed nas ni idealen in popoln, vsi delamo napake. Pa vendarle tako radi obsojamo druge, sleherna malenkost nam gre na živce. Najbolj nas boli tisto, kar drugi imajo, mi pa pogrešamo, a si tega ne priznamo.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Prleško podjetje, ki se posveča pridelavi solate, se bo širilo v Nemčijo in Savdsko Arabijo
V prleški prestolnici skoraj pet hektarjev rastlinjakov opremljenih z visoko tehnologijo. Aktualna širitev v Nemčijo in Savdsko Arabijo.
Zavedam se, da sem javna osebnost, zato sem pogosto na udaru. Na takem delovnem mestu mora človek imeti debelo kožo. A včasih kar ne morem verjeti, v kaj vse se nekateri vtikajo. Sama nimam ne časa ne energije za ukvarjanje z drugimi. Nekateri imajo časa na pretek. Neki gospod mi je enkrat napisal, da je pero najmočnejše orožje, in očitno je imel prav, saj mnoge motita moja iskrenost pri pisanju kolumn in opozarjanje na probleme, ob katerih številni pogledajo stran. Svojega nestrinjanja mi ne upajo povedati v obraz. Svojo navidezno moč pokažejo, ko se skrivajo za zasloni pod lažnimi profili. Takrat izpljunejo ves bes, ki se jim nabira v srcu. Ob osebnem srečanju jim je nekoliko nelagodno, prisiljeno se nasmihajo in dobrikajo. Mislijo, da je njihova skrivnost varna, meni pa se zdi, da jim vidim v dno duše. Prizanesljivo se jim nasmehnem in prijazno pozdravim. S tem jih samo dodatno podžgem. Smilijo se mi, saj najbrž zelo trpijo.
Priznam, delam napake. Mnogokrat mi je žal. Resnica boli, sploh če se sama zavedam, da sem nekaj storila narobe, in za to sem se vedno pripravljena opravičiti. Če mi nekdo pove v obraz, mi je sicer hudo, morda iščem izgovore, a se imam vsaj možnost braniti. Vseh svojih odločitev ne morem in niti nisem dolžna razlagati javno. Situacija me sili, da mnogokrat hodim po robu. V šoli človek ne more obogateti. Če bi želela bogastvo, bi odšla drugam. V prvi vrsti pa vsak hodi v službo zato, da lahko preživi. Zavedam se, da šola ni moja, tu sem samo za določeni čas. Vse, kar naredim, bo ostalo tukaj, ničesar ne bom odnesla s sabo. Tudi otrok nimam več v šoli, da bi na ta račun pričakovala kakšno korist, kot mi je v preteklosti že nekdo navrgel. Ne znam pa delati polovičarsko. Rada bi napredek, zato sem marsikdaj tečna in se komu zamerim. Situacija ni niti malo rožnata in obnašati se moram kot dober gospodar.
Na šoli zaposlujemo glede na možnosti in potrebe. Če je mogoče, zaposlimo nekoga iz domačih krajev, kar pomeni ekonomično gospodarjenje, saj ni treba izplačevati potnih stroškov. V mojem kraju se vsi poznamo, saj živim na vasi, skoraj vsak je v kakšni sorodstveni povezavi z nekom, prijatelj, znanec. Če zaposlim domačega človeka, mi očitajo poznanstva in sorodstvene vezi. Če zaposlim nekoga od zunaj, mi očitajo, da zaposlujem tujce, medtem ko so domači ljudje brez služb. Nikoli ni prav. Isto je z mojstri. Ko potrebujemo kakšno storitev ali popravilo, skušam vedno dobiti koga iz domače vasi ali okolice, pa naj bo to gradbinec, vodovodar, pleskar, fotograf, elektrikar, tiskar, krovec ali kar koli drugega, a tudi to nekatere strašno moti, čeprav je delo korektno opravljeno. Naj raje zasluži nekdo drug kot sosed. Tipično slovensko.
Ko sem obiskovala šolo za ravnatelje, nam je eden izmed predavateljev rekel, da je ravnatelj kot volk samotar. Imel je prav. Ne smilim se sama sebi, nikogar in ničesar ne pogrešam, svoj kratko odmerjeni prosti čas si znam sama dobro razporediti. Znanec v šali večkrat pove, da tisti, ki ima veliko prijateljev, ne potrebuje drugih sovražnikov. Na žalost sem tudi to izkusila na lastni koži. Delam marsikaj, saj menim, da je vsako delo častno. Tudi to gre nekaterim v nos. Najbrž je bolje ležati doma in bentiti čez državo, ki ti da premalo. Poskušam biti strpna, z vsemi komuniciram spoštljivo, čeprav se ob nekaterih neumnostih le s težavo zadržujem.
Vsak dan poslušamo o naravnih katastrofah, trpljenju in vojnah, ljudje umirajo, ostajajo brez domov in najdražjih, dali bi vse, samo da bi živeli človeka vredno življenje. Pri nas nekateri dobesedno prežijo na spodrsljaje, napake iščejo s povečevalnim steklom. Imam visok prag tolerance, a z nekaterimi stvarmi se ne bom mogla nikoli sprijazniti. Krivica boli, a največ je vredno to, če imaš čisto vest. Ljudje bodo vedno govorili. Najbolj tisti, ki imajo največ masla na glavi. To je le izraz stanja duha. Verjetno je težko gledati srečo drugih, če si sam nesrečen in nezadovoljen. Sicer pa pravijo, da se za vsakim dobrim konjem kadi. Prah se razkadi, dejanja ostanejo.