V poplavi ponudbe na sodobnem globaliziranem trgu smo, kljub neomejenemu dostopu do informacij, kot potrošniki v resnici v temi. Vedno manj vedenja imamo o izdelkih, ki jih uporabljamo, in o hrani, ki jo uživamo. Ne vemo natančno, od kod pridejo, kdo in v kakšnih razmerah jih izdela. Obračanje k lokalnemu je zato zanesljiv korak, s katerim lahko izključimo več vprašanj glede tega. Domnevno vemo, kdo in kje je kaj naredil ter kako je to naredil. Pa je to za nas boljše od nečesa, kar je prišlo od daleč? Tako pravimo, a v resnici tega ne vemo, smo pa vsaj izključili možnost, da bi pojedli ali uporabljali kaj, kar je slabše od tega, kar lahko naredimo sami. Še pomembneje je, da z nakupom domačih izdelkov ali storitev denar ostane doma in ima tako širše multiplikativne učinke.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Kako pa je z lokalnimi novicami in mediji? So tudi te v času, ko imamo novice iz celotnega sveta s pomočjo mobilnih naprav ves čas na dlani, vredne več, ker jih napiše novinar z neposredno izkušnjo v okolju, na katero se novica nanaša, ali je dovolj, da nam novice servirajo anonimni avtorji, ki jih pogosto povzemajo po poročanju tiskovnih agencij?
Pri ameriškem Atlanticu že dlje spremljajo, kako se lokalni časopisi trudijo preživeti v sodobnem času, ki tiskanim medijem ni naklonjen. Lokalni novinar nikoli ne zapusti prizorišča zgodbe, o kateri piše, saj gre za okolje, v katerem živi. To, kar dela, je pomembno za lokalno skupnost in lokalni novinar to tudi ve. To je tisto, zaradi česar je njegovo delo vredno, da ga opravlja. Približno tako je John Temple, vodja programa za preiskovalno novinarstvo na univerzi v Berkeleyu, zapisal pred letom dni in med drugim dodal, da lokalni novinarji in njihovi časopisi igrajo posebno vlogo, saj pomagajo definirati karakter in identiteto skupnosti.
Predstavljajmo si lokalno skupnost brez lokalnih medijev in kaj bi to pomenilo za delovanje demokracije na lokalni ravni. Neinformirana javnost je velika nevarnost za stranpoti meščanske demokracije, odpira neovirane možnosti za vse, ki zasedajo vplivne položaje na lokalni ravni, in za njihove rabote, nad katerimi ne bi nihče več bdel. Nacionalni mediji, ki še naprej krčijo svoje dopisniške mreže, se takim zgodbam namreč ne bodo pretirano posvečali.
V sklopu omenjenih člankov so tudi prispevki Jamesa Fallowsa z njegovega večletnega potovanja po Združenih državah Amerike, med katerim obiskuje majhne kraje, ki se, kot je zapisal, v medijih pojavijo samo kot ozadje v televizijskih prispevkih o politiki na nacionalni ravni ali ko jih prizadene kakšna naravna katastrofa. Pri tem opisuje napore v posameznih lokalnih okoljih, da bi obdržali lokalne medije, ki so v času globalne finančne krize začeli množično ugašati. Naletel je na zanimive primere družinsko vodenih lokalnih časopisov, ki kljubujejo v sodobnem svetu z zavedanjem, da se bodo stvari v lokalni skupnosti nepovratno spremenile, potem ko bodo iz njihovega okolja enkrat izginili lokalni časopisi. Tak je recimo The Commercial Dispatch, skoraj sto let star časopis iz Columbusa v zvezni državi Misisipi, dnevnik, ki ne glede na količino vsebine, ki jo pripravijo novinarji, vsak dan natisne samo toliko strani časopisa, kolikor jih lahko pokrije z oglasi. V slabih časih izpad prihodkov pokrijejo z denarjem od najemnin za skladišča in stavbe v njihovi lasti, ki so jih kupili v zlatih časih časopisne industrije. A ostajajo zvesti družinski odločitvi, da bodo ta denar porabili izključno za preživetje časopisa, za dobrobit lokalne skupnosti. Prav tako je zanimiv že skoraj obskuren primer časopisa Quoddy Tides iz Eastporta v zvezni državi Maine, ki ima toliko prebivalcev kot malo večja vas v Pomurju, kljub temu je naklada časopisa, pri ustvarjanju katerega sodeluje 20 dopisnikov iz bližnje regije, nekajkrat večja od števila prebivalcev kraja, v katerem izhaja. In tako deluje že 50 let. To jim uspeva s celovito ponudbo klasičnih časopisnih vsebin, od servisnih informacij, nasvetov in osmrtnic do poročil o dogajanju na lokalni politični sceni in komentarjev. Gre za celoto, znotraj katere bralci najdejo informacije, ki jih niso že prej prebrali na družbenih omrežjih.
Seveda je vsak tak primer po svoje unikaten in izraz značilnosti posameznega lokalnega okolja, tak je tudi Vestnik, ki letos praznuje 70 let, ima tradicijo, enako podobnim ameriškim časopisom. Od vsega začetka je vpet v lokalno okolje, tako se je že v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja Slavko Klinar, ki je takrat vodil uredništvo Vestnika, s kolesom odpeljal iz Murske Sobote na Goričko, kjer je iskal bodoče dopisnike. Še danes isti časopis vsak teden prinaša zgodbe iz regije in analitično razčlenjuje dogajanje v bližnjem okolju. Družinski časopis, ki je zmeraj na mizi v več tisoč pomurskih gospodinjstvih, kjer ga prelistajo pripadniki različnih generacij, različnih izobrazbenih ter poklicnih struktur, vsak pa v njem najde tisto zgodbo, o kateri se bo jutri govorilo na ulici, v gostilni ali na družbenem omrežju. Tudi to je tradicija, zaradi katere je vredno vztrajati pri lokalnem.