Ko pomislim na mesec avgust, ga spontano povežem s svetlobo. Vedno znova se čudim, ko opazujem nenavadno intenzivno barvno paleto, od rožnato rdeče, svečano vijolične do zamaknjeno modre, ki zasije v tem letnem času že zgodaj popoldne, takoj, ko se težko, a še vedno toplo sonce nagne čez zenit. Čeprav je bilo še samo pred nekaj dnevi, mogoče še pred nekaj minutami, sonce videti kot razbeljen disk, bel, ponosen in neuničljiv, je zdaj njegova luč postala mehkejša, skorajda mila in ljubeče topla. V času počasnega zahajanja se svetloba popolnoma sprosti, kot stara duša, ki se hrepeneče veseli dneva in njegovih pisanih darov, hkrati pa v njej ves čas po tihem tlijo slutnje, da se vesolje vse hitreje širi in ohlaja. Občutek je podoben neusahljivi melanholiji, o kateri nam poročajo pesniki, a duša ve, da je mrzla noč še daleč. In tudi takrat bodo zvezde še sijale na nebu. Še vedno nas varuje svetloba v avgustu.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Storilci vlomili v poslovni prostor, policisti odkrili ukradeno vozilo
Pomurski policisti so v preteklem dnevu obravnavali šest prometnih nesreč z materialno škodo, sedem kaznivih dejanj, tri kršitve javnega reda in miru, tri povoženja divjadi, delovno nezgodo ter dve poškodbi vozil na parkiriščih.
Nebo je kot skrivnostna in popolna slikarija, razkošna, svečana in mogočna, nekaj prazničnega je na poznopopoldanskem horizontu v drugi polovici avgusta. Po prazniku Marijinega vnebovzetja je za pozorno oko že vse drugače. Kdor se za hip ustavi na samem, nekje na robu kopnine, bodisi polja, reke, morja ali na obrobju mesta, tam, kjer se oko lahko prosto izgubi pred prizorom nebeške tapiserije, ob tem opazuje čudežno prelivanje barv in spreminjanje svetlobe, lahko sliši počasno minevanje časa. Zdaj pomislim, ko se spominjam oddaljenega časa, ko sem bil še otrok in smo hodili na proščenje v Turnišče, vse se počasi seli in po čudežu, kot je svetloba, ki sije v spominu, tudi takrat, ko zaprem oči; torej, vse se dviga v blago poletno nebo, pogledi, misli, svetloba.
Misel, da prihaja čas, ko bo porušeno na videz ritmično, ciklično in večno vračanje istega, dneva in noči, poletja in zime, svetlobe in teme, dežja in sonca, ki smo jih skozi stoletja vajeni v teh krajih, je tesnobna. To spoznanje, da bo morebiti že v bližnji prihodnosti za človeka pojem svetlobe v avgustu zgolj še asociacija na naslov Faulknerjeve literarne mojstrovine, če bo seveda takrat kdo še sploh poznal knjigo s tem poetičnim naslovom, upravičeno vzbuja skrb za prihodnost človeške skupnosti in tudi planeta. Tesnobnemu premišljevalcu se vedno bolj vsiljuje misel, da bo kmalu ugasnila svetloba na nebu in bodo hkrati, tako rekoč sočasno, ljudje nehali brati obsežne romane. In če pomislimo nekoliko globlje, se bližina med tema dvema pojavoma, branjem in vremenskimi pojavi, intuitivno vsiljuje sama po sebi, četudi morebiti še nimata statistično potrjene vzročno-posledične povezave.
A gotovo je nekaj, bralna zmožnost in s tem sposobnost razumevanja daljših ter jezikovno kompleksnejših besedil upada pri mnogih, tako pri mladih kot tudi pri odraslih bralcih, človek ima vse manj prostega časa in posledično upada zbranost za posvečanje poglobljenemu branju. Branje, sedenje in usmerjena pozornost so nekaj, kar sodobni življenjski slogi povsem opuščajo. Zdi se, da je mišljenje kot tako postalo nepotrebno, nekoristno in da ne prinaša nobenega dobička, zdaj so cenjene hitrost, učinkovitost in vidnost. In smo se nehote že ujeli v čudežno spiralo, namreč hitrost, produktivnost, dobiček zahtevajo še večjo učinkovitost, več vlaganj in promocije, da bi se doseglo še več dobička. Ob tem tempu pa ljudje vedno manj berejo in seveda tudi manj razmišljajo, bodimo natančni, seveda načrtujejo in organizirajo, oglašujejo ter distribuirajo, ob tem se tudi občasno kratkočasijo in zabavajo s prilagojenimi ter lažjimi vsebinami, pa vendar je časa za branje, razmišljanje, ki ni vezano zgolj na produkcijo, vse manj.
Nekoliko pretirano bi lahko rekli, da tukaj nihče več ne sanjari, prodaja megle ali se čudi svetlobi v avgustu, četudi prav zdaj, tako rekoč pred našimi očmi, izginjajo ledeniki, megla in svetloba. Z njimi pa izginjajo tudi čudenje, lepota in občutek. Nagle in vedno bolj izrazite spremembe vremena, ki smo jim priča v zadnjih tednih, verjetno niso zgolj naključje, marveč so del širših in dolgotrajnejših podnebnih sprememb. Obstaja skrivnostna vez med poezijo in svetlobo.