V romantizirani in glede realnosti v vseh pogledih ozaljšani angleški televizijski seriji o Howardu Carterju, angleškem arheologu in egiptologu, ki je odkril grobnico faraona Tutankamona, smo priča naslednjemu prizoru: lastnik koncesije za arheološka izkopavanja na območju, za katero se je zdelo, da je že raziskano do zadnjega kvadratnega centimetra (danes ga poznamo kot Dolino kraljev), Carterjev dolgoletni mecen lord Carnarvorn zabrede v finančno krizo, zato so Carterjeva izkopavanja ogrožena. Na Carnarvorna pritiska njegova soproga in nekega dne se hoče na lastne oči prepričati, kako napredujejo izkopavanja in kakšni so rezultati Carterjevega dela. Carter nima kaj pokazati, kar dobro ve tudi njegov arabski prijatelj in prvi nadzornik del pri izkopavanjih, zato se Arabec odloči, da bo svojemu angleškemu prijatelju pomagal na prav poseben način. V pesek podtakne lončeno vazo, ki jo je prej kupil na tržnici, in ko gospa Carnarvorn pride na delovišče, se zgodi čudežno »odkritje«. Še več – gospa, ki je hotela ukiniti finančno pomoč za Carterjeve raziskave, je povabljena, da lastnoročno potegne iz peska »tisočletno« vazo, kar potem vsa vzhičena tudi stori. Manjši zaplet nastane, ko Carter opazi, da je njegov arabski prijatelj pozabil odstraniti nalepko z znakom lončarja z dna posode. No, nalepko mu uspe neopazno odstraniti, ne da bi huda gospa kar koli posumila, in finančna pomoč za raziskave je spet zagotovljena. Nevednost, častihlepnost in samovšečnost gospe Carnarvorn je bila blagoslov za Carterjeve raziskave.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
A prav lahko bi se zgodilo tudi nasprotno – da bi se kakšna »gospa« (ali »gospod«) po naključju spotaknila ob vazo, ki bi že tisočletja ležala v pesku, in bi potem v svoji samovšečnosti in nevednosti videla v lončenini zgolj staro šaro, ki se je kot nadloga znašla na premočrtni poti »njenega visočanstva« skozi življenje in ji popraskala čevlje. In samo ugibamo lahko, koliko takšne stare šare je končalo na smetišču ali v ognju zaradi človeške samovšečnosti in nevednosti in zaradi strahu pred popraskanimi čevlji. Ne samo tiste šare, ki je ležala pod puščavskim peskom, ampak tudi te, ki je obležala (in morda še leži) po naših podstrešjih ali v drugih kamrah človeške pozabe, napuha, malomarnosti in malodušja.
Včasih kaka reč vendarle ne konča na smetišču ali v ognju in tako se je zgodilo tudi z drugo izdajo knjižice Molitvi Števana Sijarta iz leta 1841, edinega znanega izvoda doslej. Zamislimo si: knjižica iz te izdaje je desetletja ležala v predalu preproste ženske, ki je ob večerih ali nedeljskih dopoldnevih prebirala vrstice iz nje in si tako tešila dušno potrebo po presežnem. Ko se je njena zemeljska pot končala, je knjižica samotna obležala v predalu. Kdove koliko časa je preteklo, da so se potem njeni potomci – zamislimo si spet – odločili, da bodo hišo prodali, preuredili ali kaj tretjega, da je skratka napočil čas, ko se je bilo treba odločiti, kaj od stare šare bo šlo v smeti ali ogenj in kaj bo ostalo. In potem se je neka roka dotaknila te stare, že porumenele in skoraj razpadajoče knjižice, to pa je bil tisti odločilni trenutek, ali bomo o drugi izdaji sploh kdaj izvedeli, vse je bilo odvisno od te roke (zvijačnega Arabca pač ni bilo v bližini). No, na srečo je bila to roka sina, ki mu je bil enako svet spomin na mater, ki je prebirala to knjižico, kot knjiga sama po sebi. Knjižica Števana Sijarta iz leta 1841 je tako prišla v roke nekemu tukajšnjemu Carterju, ki je v potencialni stari šari prepoznal zaklad. Zaklad je zdaj evidentiran, trenutno je v procesu digitalizacije, ostal bo za večno, kakor in kolikor si pač ljudje večnost lahko predstavljamo.
Ne vem, ali je bilo vse skupaj naključje ali usoda ali še kaj bolj skrivnostnega – na področju, za katero se je zdelo, da je raziskano do zadnjega kvadratnega centimetra, je vzniknila knjižica iz druge izdaje, ki ni bila doslej popisana na nobenem seznamu. Prva izdaja iz leta 1796 je evidentirana, potem tudi izdaje iz let 1852, 1898, 1909, 1929, tej iz 1841. pa se je nekako uspelo potuhniti.
Odkritje Sijartove knjižice Molitvi iz leta 1841 morda res ni primerljivo z odkritjem Tutankamonove grobnice, najbrž tudi nihče ne bo snemal ozaljšane televizijske nadaljevanke o tem odkritju, a za zgodovino prekmurskega knjižnega jezika je knjižica pomembna. Sijarto je med drugim tudi avtor prve posvetne knjige v prekmurskem knjižnem jeziku Sztarisinsztvo i zvcsinsztvo (1807) in eden od pionirjev prekmurskega slovenskega evangeličanskega šolstva. Sicer pa tudi pisec izjemno popularne zbirke Mrtvecsznih peszmi (1796), ki so jih na pogrebih prepevali Prekmurci skozi desetletja, stoletja.