Pred dnevi smo s sodelavci obujali spomine na študentske dni. Kar nekaj nas je obiskovalo isto fakulteto, nekateri tudi isto smer študija, in ugotovili smo, da so bili kljub generacijski razliki nekateri profesorji, ki so poučevali oboje – starejše kolege še kot asistenti, nas mlajšo generacijo pa že kot profesorji. Seveda smo imeli vsi profesorje, ki so nam bili ljubši, ki so nam predavanja naredili zanimiva, tako da nam ni bilo težko dve uri skupaj sedeti v predavalnici in poslušati, so pa bili tudi profesorji, ki se jih oboji spominjamo z nekoliko grenkim priokusom.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Kulturno društvo Hetes iz Genterovec zaznamovalo poseben jubilej
Krožek ročnih del deluje že dvajset let.
Eden takšnih je bil profesor nemščine. Zaradi njegovega načina poučevanja mi je učenje nemščine postalo mučno, čeprav mi je bil to v osnovni in srednji šoli eden ljubših predmetov. Najbolj pa me je zmotil njegov odnos do (nekaterih) študentov. V uvodnih urah smo se, ker smo bili manjša skupina, morali predstaviti, povedati, od kod prihajamo in katero šolo smo obiskovali. V predavalnici je bila pisana druščina, med približno dvajsetimi študenti smo bile tudi tri Prekmurke. Čeprav najprej ni delovalo, da ima omenjeni profesor kakršne koli predsodke do Pomurcev, se je kasneje izkazalo, da jih ima. Šel je celo tako daleč, da je med učno uro brezsramno izrazil mnenje, da ljudje, ki živimo »višje od Maribora«, nismo za drugo kot za delo. Čeprav profesorji na fakultetah praviloma ne vzgajajo in ne učijo osnovnih življenjskih navad, kot je to bolj značilno za osnovne šole, predvsem pa vrtce, dajejo neki zgled in takšen odnos (do kogar koli) je kratko malo žaljiv.
To še zdaleč ni edini primer, ko nas Pomurce obravnavajo kot manjvredne. Če pogledamo na kakšno nogometno tekmo, ko v Mariboru, Celju, Ljubljani ali kje drugje igra na primer soboška Mura, smo Pomurci največkrat poimenovani kar Madžari. Ne pravim, da je biti Madžar kar koli sramotnega, vendar je v takšnem kontekstu vsekakor mišljeno žaljivo. Tudi voditelji radijskih ali televizijskih oddaj, ki nastajajo v drugih regijah, nas večkrat pozabijo omeniti, ko naštevajo prebivalce drugih regij. Morda se komu to zdi malenkostno, če pa postaneš na to pozoren, težko spregledaš takšno »pozabljivost«.
Prekmurje je, če sodimo po prepričanju mnogih, del nekega drugega sveta, neke druge domovine, prihod v naše konce pa na primer iz Primorske, Dolenjske, Gorenjske ali Notranjske zahteva vsaj toliko napora, kot če bi želeli z letalom priti na drug konec sveta, pri čemer bi morali vsaj dvakrat prestopiti in biti v zraku petnajst ur. Seveda močno pretiravam, vendar si drugače ne znam razložiti besed mnogih, da se že toliko in toliko let odpravljajo v Pomurje, vendar je to tako oddaljeno, da jim še nikakor ni uspelo priti.
Zakaj je tako, je težko razumeti, je pa vsaj po mojem mnenju treba razloge iskati že v nas samih. Že med nami prihaja do razhajanj, do gledanja zviška na druge. Pa naj se še enkrat navežem na sodelavce. Nikakor ne pravim, da je v našem delovnem okolju tako, da bi se gledali zviška ali kakor koli drugega sodili po tem, od kod prihaja. Je pa za nekatere, ki živijo v mestu ali njegovi okolici, Goričko očitno bogu za hrbtom oziroma na drugem koncu države, včasih se celo zdi, da do nas vodijo kolovozi, po katerih se pelješ s kočijami in podobno. Seveda spet močno karikiram, vendar pa bolj zares kot v šali rada poudarim, da se svet ne konča v Markišavcih, Nemčavcih, Černelavcih ali Noršincih (kraji so izbrani naključno zaradi bližine mesta). Tudi Goričanci, Prleki, Marki in vsi drugi, ki jih nisem omenila, smo del Pomurja in smo, če za primer vzamemo Mursko Soboto, od nje oddaljeni enako, kot je ta oddaljena od nas. Izbrišimo torej te meje, ki si jih po nepotrebnem ustvarjamo v glavi, saj bomo le tako lahko enotni in bodo tudi drugi morda sprevideli, da vsi živimo pod istim milim nebom.