vestnik

(KOLUMNA) Mesec zlatih prinašalcev

Matej Fišer, 9. 12. 2023
Štefan Kardoš
Fotografija je simbolična.
Aktualno

Če morda niste opazili, živimo v svetu, ko smo prej dobili atomsko bombo v Hirošimi, Armstronga, Aldrina in Collinsa na luni kot božično drevo v Vatikanu.

Smo v začetku decembra. Že veste, zakaj to govorim. Mesec zlatih prinašalcev. Ko je škof poleti prepovedal botrovanje, se je v verujočem podzemlju vnela prava vojna, saj birmanci niso prišli do tistega, kar je bil za nekatere raison d'être obiskovanja verskega pouka. V bistvu je imel prav, vendar so se mnogi, tudi taki, ki s tem nimajo nič, zgražali, ker gre, če ne za več od tega, za prelom s tradicijo. Uhančki in križ, kolo, moped in pralni stroj ob poroki so obvezni program, ki pade na pleča nekomu, ki potrdi, da bo prevzel botrstvo. Temu se pač ni mogoče izogniti. Birme so od nekdaj v času, ko imajo praznike tudi v Nemčiji, da lahko množica botrov obišče domače kraje in prinese tisto, čemur se pač po tradiciji ni mogoče izogniti. Nekoč, v skromnejših časih, so se ljudje veselili vseh, ki so se med prazniki vrnili domov, da so kakšno spili, rekli in se veselili človeka. Jasno je, da so se tudi tisti iz Nemčije takrat »napolirali« in »nabrendirali« in prišli z novim avtomobilom in zlatimi ogrlicami okrog vratu, poleg tega so v domači govor vnašali »škliski« R, vse v smeri, da bi pokazali, kako zelo nemški so postali in s tem pozlatili svojo gasterbajterstvo. V domovino so prišle devize, ki so se prodajale tudi po trideset odstotkov nad tečajem, je pa bilo pomembno, da si jih dobil.



Danes tega več ni, niti mark, šilingov in frankov, se je pa celotno verovanje še bolj usmerilo na materialno plat, ki je še bolj oddaljena od vere kot v času, ko je bila uradno prepovedana ali kakšna je že pravna razlaga. Vera je skratka zreducirana na konzum in ni čudno, da je vodilnim v nekem trenutku prekipelo in so morali radikalno poseči v tako imenovane tradicionalne vrednote. Nekaterim je to pomenilo hujši udar, kot če bi Slavoncem vzel koline. In prav to se danes dogaja. Na Hrvaškem se širi afriška prašičja kuga in jasno, širi se zato, ker se kmetje niso dosledno držali pravil in so premeščali živali tudi takrat, ko jih več ne bi smeli. Zdaj ko so jih dobili in pobili petintrideset tisoč prašičev, pa je jok in stok. Zapirajo ceste in postavljajo pogoje, ki so v nasprotju z veterinarskimi standardi, in tako naprej. Od trinajstih pogojev, ki so jih postavili, so se z državo dogovorili o skoraj vseh, le o prepovedi kolin se ne morejo. Vse sprejmejo, le prepovedi kolin ne, in še zapirajo ceste, taborijo v mrazu v znak protesta proti državi in EU. Ker so koline tradicija. Na cesti niso stali, ko so padali veliki odkupovalci, ko so jim kradli elektriko, ko so jim prodajali zemljo, sedaj ko ne smejo doma zaklati svojega prašiča, pa je konec. Ker gre za tradicijo.



In v teh krajih, kjer živimo, imamo podobne težave. Ta naš svet, ko imaš za sosede Avstrijo, Madžarsko in Hrvaško, v nekem trenutku deluje enotno, v drugem pa, kot bi imel za sosede Bantujce. So težave in so težave predvsem s tradicijo. Pa ne zaradi tradicije same, ampak zaradi selektivnega spomina glede te tradicije. Interpretacije tradicije. Naš, soboški december se pač začne, kot se mora. Vsi v mestu slavimo svetega Nikolaja in je glava na dan po mikloševem kot 7. avgust 1945 v Hirošimi. Ker smo mogoče te verske praznike vzeli preresno in smo se preveč neposredno srečali z bogom, ki nam je odprl nove dimenzije. Večina nas je praktičnih vernikov in boga vidimo v vsakem dobrem človeku, tudi v nasmehu natakarice, ki prinese pijačo, iz runde v rundo pa se ta vez samo še poglablja. Za to povezavo z onim ne potrebujemo drugih posrednikov, ker kot vemo, posredniki niso namenjeni drugemu kot pobiranju provizij. Pri nas večina posrednikov nosi kikle. Tako se velikokrat sprašujem, kaj dejansko pomenijo decembrski dobri možje, ki vsi po vrsti nosijo darila. Zakaj tukaj ni žensk? Vendar tega polja nekako ne bi odpirali, ker je že med dobrimi možmi prava zmeda.



Če nam je Mikloš kolikor toliko jasen, nikakor ne gredo skupaj povezave in ikonografija Kriskinda, Jezuščka, Weihnachtsmanna, Santa Clausa, Božička, dedka Mraza, ki naj bi bil komunistični izum, a ga uporablja tudi Coca Cola, glede na jeruzalemsko lokacijo dogodka iglastega božičnega drevesca, na katero postavljamo angela Gabrijela ali betlehemsko zvezdo z Jezusovega rojstva, množično obiskovanje adventnih tržnic in vsega, kar gre zraven. Tudi božično drevo je bilo v Vatikanu prvič postavljeno leta 1982 pod vladavino Janeza Pavla II. Toliko o tradiciji, v katero smo vnesli tudi črne petke, valentinovo in druge tradicionalne vrednote. Če morda niste opazili, živimo v svetu, kjer smo prej dobili atomsko bombo v Hirošimi, Armstronga, Aldrina in Collinsa na luni kot božično drevo v Vatikanu. Če imaš skratka nekaj malega znanja o gozdarstvu in meteorologiji, stvari pač ne morejo iti skupaj, čeprav se skupaj pojavljajo. Zmeda, kaos, ampak gre za tradicijo. Je pa vprašanje, kje je pri vsem tem skupaj ostala vera. Edini odgovor, ki ga lahko na tem mestu najdemo, je, da verjetno v dialogu. Dialogu med vsemi temi elementi, dialogu med vsemogočim in nemogočim. Zaradi tega niti ni čudno, da je prof. dr. Claudio Battistelli, profesor na papeški univerzi Gregoriana v Vatikanu, v svojih publikacijah objavil razpravo Borisa Dežulovića »Ali bog obstaja?«. Avtorja knjige Summa atheologiae, ki bi jo po mnenju nekaterih uglednih verskih intelektualcev moral prebrati vsak vernik, in avtorja majice z napisom: Fate l'amore, non il Dio. (Ljubi se, ne Boga!) Še en dokaz o vsemogočnosti nemogočega. Pa vesele svetke.

december dobri-možje
Kaj zdaj berejo drugi