Kako čudni časi. Če bi gledali samo na življenje v Sloveniji, bi morali priznati, da živimo nadstandardno življenje. Pred trenutki sem na spletu našel podatke o varnosti držav in med najbolj varnimi videl imena, kot so Islandija, Norveška in Finska. Brskajoč naprej ugotovim, da sta zraven še dve državi, in sicer Švica in Slovenija. Podatke je povzel hrvaški portal in pri njih se pri takih informacijah beseda Slovenija neredko »zatakne«. Sicer pa tudi v večini preostale Evrope ni dosti slabše. A če se bomo pogovarjali z ljudmi, bomo hitro ugotovili, da nikoli ni bilo toliko nezadovoljstva kot sedaj. In nikoli se ljudje niso bolj bali za prihodnost, kot se v današnjem času. Po malem negodujejo vsi: kmetje, šolniki, zaposleni v zdravstvu, pa v javni upravi, upokojenci … In vsi ti imajo nekaj skupnega s tistimi, ki se ne pritožujejo. To je prepričanje, da se je mladina spremenila, da marsikomu ni do dela, da je socialna politika povsem zgrešena, da vrednote več nič ne veljajo. Sam bi marsikateri trditvi prikimal, je pa res, da bi se kaj hitro vprašal, kaj je pripeljalo do tega. Da se razumemo: v mojih očeh je večina mladih še vedno dobrih, spoštljivih, delavnih … Je pa res, da se stanje precej spreminja. Zakaj?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Alzheimerjeva bolezen: Za skrb za dobro zdravje možganov ni nikoli prezgodaj in tudi ne prepozno
September je svetovni mesec Alzheimerjeve bolezni, ki letos poteka pod sloganom Čas za ukrepanje proti demenci, čas za ukrepanje proti Alzheimerjevi bolezni.
Predvsem zaradi nas starejših. Noben otrok se ne rodi pokvarjen. Vsakega oblikujeta okolica in družba, v kateri odrašča. So mladi krivi, če so preračunljivi? Ne, krivi smo mi (beri politika), ki je pripeljala do tega, da se ne izplača delati, ker ti socialni dodatek in malo dela na črno prineseta več, kot če bi prejemal minimalno plačo. Pa še zavarovanje imaš plačano, zastonj vrtec, če pa si katera od marginaliziranih skupin, ti občina pripelje drva, ki jih potem lahko hitro prodaš, vgradijo ti okna, pomagajo na vsakem koraku. So otroci krivi, če v šoli počnejo, česar ne bi smeli, pa pridejo starši in branijo napačno početje otrok ob njihovi prisotnosti? So otroci krivi, če imajo obupno slab odnos do družbene lastnine? Niti malo. Prav odnos do družbene lastnine kaže, da mladi nimajo dobrega zgleda pri starejših, saj danes nekaj velja le lastnina posameznika. In seveda znesek na bančnem računu, ki lahko precej pomaga posamezniku pri podobi v družbi.
V vseh teh letih je precej slabega mladim naredilo znano vodilo, ki ga je izrekel marsikateri starš. To je: »Uči se, da ti ne bo treba delati.« Mar res? Mar nekaj šteje le tisto delo, za katero je potrebna fakulteta? Zakaj potem danes ne moremo dobiti pleskarja, keramičarja, zidarja ... In če ga dobimo, ne upamo vprašati, koliko bo stala storitev, da nam le ne bi odpovedal intervencije. Prav tako se ne strinjam z miselnostjo, da starši otrokom »posteljejo« za življenje. Čakajo jih hiša, denar, nadstandardno življenje, rekoč: imej, da ti ne bo težko, kot je bilo meni, ko sem bil mlad. Se bo tak človek še trudil in bo razumel tistega, ki nima teh ugodnosti in si mora vse sam priskrbeti? Poglejmo, kaj se dogaja v športu. Nikoli ni bilo več predebelih otrok, kot jih je danes. Ampak nikoli tudi ni bilo manj športno aktivnih otrok kot danes. Pa je kljub temu staršem težko otroka odpeljati na trening. Raje naj bo v sobi na računalniku in vsaj vedo, kje je. Preštevilni mislijo, da delajo uslugo klubu, če njihov otrok prihaja na treninge. Nihče ne vidi, da se otroci v klubu učijo, da je za uspeh potrebna vztrajnost. In to v lepem in slabem vremenu. In da se na tekmah navadijo zmagovati in izgubljati. Odkar obstaja svet, so se otroci med sabo tudi ravsali. Do danes. Danes bodo otroka, ki je koga porinil, peljali k psihologu, ki bo verjetno ugotovil hiperaktivnost in mu hitro napisal kakšen recept. Če ne kaj hujšega. Čaka ga še razgovor staršev s socialno delavko in morda celo opravičilo.
Da stanje tudi v globalni družbi ne gre v pravo smer, je lepo povzel leta 1949 rojeni šejk, kronana glava in prvo ime Združenih arabskih emiratov Mohamed bin Rashid, ki je podal odličen pogled na stanje v njihovi družbi. Dejal je: »Moj ded je jahal na kameli, moj oče prav tako, jaz pa vozim mercedesa. Moj sin vozi land roverja in moj vnuk bo prav tako vozil tak avto. Ampak moj pravnuk bo verjetno spet jahal na kamelah. Ste začudeni? Se sprašujete zakaj? Obstaja nekaj načel, ki že od vekomaj vse določajo. Prav vse. Natančneje: Težki časi ustvarjajo močne može. Močni možje ustvarjajo dobre čase. In dobri časi ustvarjajo šibke može. Ti šibki možje pa ustvarjajo težke čase. Mnogi ne bodo razumeli, vendar blaginja v naši deželi proizvaja parazite in ne bojevnike.« Kako zelo res. Ko bi se le vsi tega zavedali. Potem bi bil nekoč pristanek na realnih tleh manj boleč.