Ob tej besedni zvezi največkrat pomislimo na senco borovcev, oglašanje škržatov in vonj po smoli ter soli, pod našimi nogami morski valovi butajo v bele čeri hrvaške obale, medtem ko smo sami tako močno potopljeni v napeto branje, da lepote, ki se ponuja čutnim zaznavam, skoraj ne opazimo in se le tu in tam ozremo po modrini brezmejnega Jadranskega morja.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) 2. krog pokala: Beltinčani komaj pred koncem strli odpor Pušče
Odigrane so bile vse tekme 2. kroga pokala Pivovarna Union pod okriljem MNZ Murska Sobota in Lendava. Na pragu velikega presenečenja je bila na domačem igrišču Pušča, ki je pred 250 gledalci na dvoboju z Beltinčani do 83. minute držala izid 0 : 0. Na Tišini je velik preobrat šele v sodnikovem dodatku uspel Hodošu, napeto pa je bilo tudi na Srednji Bistrici, kjer si je zmago čisto na koncu priborilo Turnišče.
Mnogi menijo, da je poletno branje predvsem lahkotno branje, ki odžene skrbi in misli na težaško celoletno tlako, nujno za golo preživetje in služenje novcev za ta teden počitnic. Nikomur ni do tega, da bi si še teh nekaj dni »svobode« zagrenil s težkimi temami in mučnim napenjanjem možganov ob razreševanju literarnih ugank. Mnogi pa tudi pravijo, da je to sploh edini čas, ki ga današnji preobremenjeni delovni človek lahko nameni branju. So pa celo taki – in vedno več jih je –, ki menijo, da je sleherno, tudi lahkotno branje zapravljanje časa, da njihove tovrstne potrebe brez težav zadovoljijo elektronske naprave, ki so bolj učinkovite, saj v vsakem trenutku natančno vedo, kaj človek potrebuje.
Znanki, ki me je na začetku letošnjega poletja poprosila za kakšen namig za poletno branje, nisem znal priporočiti ničesar. Že dolgo nisem prebral nobene kriminalke ali kakšne druge »lahkotne« knjige, ne vem, morda je to zato, ker človeka v letih, ko začne slutiti končna obzorja, začnejo zanimati stvari, ki so tako ali drugače povezane s temi obzorji, ali pa preprosto zato, ker se mu zdi tovrstna literatura preveč enolična, predvidljiva in zato dolgočasna. Kaj naj bi torej svetoval znanki?
Spomnil sem se, da bo njena hči prihodnje leto maturirala, in sem ji zato predlagal, naj namesto lahkotnega branja vzame v roke zbirko novel Strah in pogum Edvarda Kocbeka in prebere npr. Temno stran meseca ali Blaženo krivdo, o tem se bo potem lahko s hčerko tudi veliko pogovarjala, saj se bo ta kot maturantka morala pripravljati na pisanje maturitetnega eseja iz slovenščine ravno o tematiki iz teh novel. Zagotovil sem ji tudi, da to ni pretirano težko branje, da pa bo po tem, ko bo katero od teh kratkih novel prebrala, še dolgo strmela v modrikaste daljave Jadrana in premlevala, ali podobno kot obzornice, ki ločuje nebo od morja, tudi črte, ki v življenju ločuje dobro od zlega ali kakšno drugo nasprotje, ni mogoče vedno tako preprosto potegniti.
Sicer pa se bomo letos septembra spominjali 120. obletnice rojstva Edvarda Kocbeka. Morda ga je maturitetna komisija za slovenščino uvrstila na seznam maturitetnega branja tudi zato. Kocbek je velikan slovenske književnosti, je pa tudi ena najbolj tragičnih žrtev slovenske politične norosti in izključevanja. Prav omenjena zbirka novel je sprožila brutalen komunistični pogrom nad tem človekom (oziroma bila priročen izgovor), sicer soustanoviteljem OF. Pozneje, že po njegovi smrti, so podoben pogrom nad Kocbekom (ki si je med drugim med prvimi javno in neposredno upal na glas spregovoriti o povojnih komunističnih zunajsodnih pobojih) izvedli antikomunisti – zato ker je kot krščanski socialist sodeloval s komunisti, zato ker ni začrtal ostre črte med morjem in nebom ideološkega enoumja. Isto, kot so mu prej očitali komunisti.
Morda pa se je maturitetna komisija za Kocbeka odločila ravno zato – da bi mladim, razmišljujočim ljudem, ki se še niso dokončno zabarikadirali na enem ali drugem okopu izključevalnosti, še enkrat povedali, da je svet barvit, da lahko sobivajo celo odbojne barve. Morda v iskreni želji, da se bodo ti mladi nekoč v prihodnosti tudi zaradi branja takšne literature v nasprotju s svojimi predniki znali med seboj vsaj pogovarjati. Da ne bodo prepogumno vzeli v roke orožja že ob prvi priložnosti, ko se bo njihovemu egu postavil na pot drugi ego, da si bodo znali priznati tudi strah in ga obvladovati.
Pravzaprav bi vsi mi morali včasih na plaži ob t. i. poletnem branju (ali bredenju v algoritemsko programiran digitalni svet enako mislečih) brati tudi Kocbeka ali kakšnega drugega podobnega avtorja, ki nas ne nagovarja samo z »našimi« nadčloveško pogumnimi, pametnimi, zvitimi junaki in odrešitelji, ampak tudi z »našimi« prestrašenimi, povsem vsakdanjimi sleherniki, kakršni smo sami. Četudi pod borovci na belih čereh nad modrim Jadranom.