Leto se je prelomilo in čez nekaj mesecev bomo že ugotavljali, po čem si ga bomo najbolj zapomnili. Letos bo ta izbor na domači sceni verjetno brez prave konkurence. Vremenske ujme so tako razdejale deželo na sončni strani Alp, da skoraj ni možno, da bi se pripetilo kaj hujšega. Toda ta tragedija je navrgla zame obilico vprašanj. Prvo je to, zakaj se znanost in politika v dani situaciji ukvarjata samo s tem, kako zmanjšati škodo ob morebitnih novih poplavah, nihče se pa ne sprašuje, zakaj je do tega prišlo. Priznam, da me to niti ne preseneča. Pred leti je bila v enem od slovenskih medijev gostja danes priznana klimatologinja, ki je svarila kmete, naj se pripravijo na to, da bodo gojili poljščine, ki bodo prenesle ekstremno vročino.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Zadnje informacije pred tekmo Mure in Olimpije
Na tekmi bodo Black Gringosi proslavili stoletnico delovanja.
O odpravi vzrokov za ekstremno vročino pa nič. Nedavno je bil spet na eni od radijskih postaj gost priznani hidrolog. Poslušalec bi čakal, da vsaj zdaj že vsak ve, da je vrag odnesel šalo, in da bo po malem ves čas opozarjal na odpravo vzrokov za ekstreme. Pa spet nič od tega. Zgolj razgovor, kako preprečiti škodo, če spet pride do poplav. Nihče doslej ni omenil, koliko najbolj kakovostne prsti ob taki povodnji odnese voda, in do mojega klica na osrednji državni medij nihče ni omenil besede krava, konj, svinja … Vse se je končalo pri reševanju psov. O tem, da smo v zadnjih petih letih na prav vsakem koncu planeta zemlja izmerili rekordne temperature, da smo izgubili številne ledenike, da se manjša ledeni obroč na obeh tečajih, da dnevno izginjajo vrste živali in rastlin, da vsaki dve sekundi degradiramo za nogometno igrišče rodovitne zemlje, pa spet nič. Kot da to ni osrednji problem.
Ampak prav tu se začenjajo naše težave. Če hočemo ohraniti našo biodiverziteto, brez katere ne moremo preživeti, bi že zdavnaj morali ravnati drugače. Z našim nadstandardnim življenjem bi morali narediti ogromen korak nazaj in bistveno spremeniti naše obnašanje. Tega pa seveda nismo pripravljeni narediti. Raje naj svet propada, samo da je nam dobro in da nam ni treba nič spremeniti. Spremembe sicer podpiramo, toda opraviti jih morajo drugi. Takšna je današnja logika. Toda nič bolje ni na globalni ravni. Kot rešitelji ekološkega razdejanja se že nekaj desetletij pojavljajo eni in edini udeleženci podnebnih konferenc, ki nas že desetletja »krmijo« z obljubami, sprejemajo kjotske sporazume, pa pariške in se ob sprejetju sklepov vzhičeno objemajo, pripeljejo še kakšne domorodce iz potapljajočih se državic in nam na koncu povedo, da se bo s sprejetimi sklepi življenje na svetu izboljšalo.
Bilo bi prelepo, da bi bilo res. Najprej moramo opozoriti, da na teh konferencah praviloma ni največjih onesnaževalcev. Če je država že prisotna, pošlje nepomembnega birokrata, ki nima nobene pravice dajanja obljub. In potem se spet ponovi zgodba prejšnjih konferenc, ko se že v letu po konferenci izpusti toplogrednih plinov povzpnejo do rekordnih količin. V tem kontekstu je lani Kitajska, ki je največja onesnaževalka okolja, izpustila v zrak več toplogrednih plinov kot ZDA, Indija in Evropska unija skupaj. Povedano v številkah je to 9,9 milijarde ton toplogrednih plinov, za katere vemo, da so breme vsega sveta. Seveda Kitajcem niso svete niti reke in oceani, kaj šele živali. Za njihovo tradicionalno kuhinjo se morajo najti stvari, ki si jih želijo, in tu ni vprašanja, ali lahko. Zato so samo lani prekupčevalcem odvzeli v enkratni raciji 10 tisoč ton odrezanih plavutk morskih psov, ki so seveda pozneje vsi poginili, in čez tisoč ton oklov slonov. In ste kdaj slišali kakega politika, ki bi kitajskemu predsedniku na to temo povedal, kar bi moral slišati že zdavnaj? Ne, ker veliki so glavni, imajo denar in pišejo zgodovino. So nedotakljivi. Davek za to pa plačujemo vsi. Naj dodam, da so Kitajci lani postavili rekordno število termoelektrarn. Premoga jim ne bo zmanjkalo, saj so v zadnjih letih postali gospodarji Afrike, kjer je še vseh podzemnih dobrin zadosti.
Kaj narediti? Na koga pokazati s prstom? Za začetek bi se bilo dobro zazreti vase. Koliko tekstila smo kupili in ga nikoli uporabili? In koliko smo ga porabili do konca? Bi ravnali drugače, če bi vedeli, da je za izdelavo ene navadne majice porabljeno 2000 litrov vode? Koliko avtov smo zamenjali, čeprav so bili še uporabni? In koliko hrane smo zavrgli, ker smo enostavno ocenili, da za nas ni več dobra? Če se sprehodimo okrog pomurske prestolnice, se lahko zgražamo, kako se objekti postavljajo na najlepših njivah. Pa ste se vprašali, kdo je za to dal dovoljenje, in od njega zahtevali odgovornost? Na globalni ravni je še huje. Savdska Arabija bo izvedla zimske azijske igre in kandidira za zimske olimpijske. Ja, sredi puščave. Ne bojte se. Vse bo dobila. Ker svet poganja denar in ne ekologija.
V eni od znanstvenih oddaj sem prvič slišal, da je Elon Musk zlo tega sveta. Tako ga tudi jaz vidim. Lasti si vso pamet sveta in vse, kar počne, je v škodo planeta. Vključno z električnimi avtomobili. Mediji pa mu sveto sledijo in delajo reklamo. Noben politik (tudi v velikih državah) v svojem volilnem programu nima ekoloških obljub. Če pa že kaj omeni, je obljub konec takoj po volitvah. In tako bi lahko te žalostne zgodbe naštevali in naštevali in … Za rešitev pogrešam revolucionarnega duha mladih. Toda nič od njih. Namesto da bi se globalno združili in spremenili svet, oblikujejo strankarske podmladke. Ja, od takih ni pričakovati, da bodo rešitelji. Planet pa medtem propada. Vedno hitreje. Pred našimi očmi. Znani rek pravi, da če pred zlom obrnemo glavo stran, nas bo hitro udarilo z dvojno močjo. Le kdo bo tisti, ki nam bo prvi povedal, česar nočemo slišati? S časom smo zelo na tankem.