Pred kratkim sem se spet znašla na kavču v družbi nanizanke Talenti v belem, ki ponazarja življenje in delo zdravnikov. Prestavilo me je v leto 2020, v središče novega koronavirusa, strahu, bojazni pred neznanimi posledicami te okužbe. In čeprav je dogajanje po ameriško napihnjeno, vendar v marsičem ustreza realnosti. Ljudje so množično umirali po vsem svetu in umirali so sami. Brez dotika, brez pogleda bližnjih, brez dotika človeka, okoli njih so namreč ljudje hodili oblečeni v skafandre, plastiko, mnogi smo to videli prvič. Prav stiskalo me je v prsih, ko sem to gledala, in nisem želela videti vsega, zato sem veliko prizorov prevrtela naprej. Ker je preblizu to obdobje, ker so spomini preveč živi in ker še vedno boli. Smrti pač bolijo.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
V nanizanki je bila tudi glavna igralka okužena s koronavirusom in je njeno življenje viselo na nitki. Vzporedno so kazali njene misli, kako hodi po sanjski obali z ljudmi, ki so že odšli iz njenega življenja, kako se sprehaja z njimi in ji govorijo, da so dobro. Ko se vrne v zemeljsko življenje, med žive ljudi, se ji ti bojijo povedati novico, da je v času, ko je bila v komi, umrla ena njej dragih oseb. Ko ji to povedo, odvrne, da je v redu. Umrli je v redu. Čeprav je to izmišljen scenarij, si vendarle mislim, da je tovrstno razmišljanje odlična tolažba tudi za nas, resnične junake svojih življenj. Da bomo lažje sprejemali žalostne dogodke, če si bomo rekli, da so zdaj ti, ki so odšli, v redu. Njih ne boli več, nas pa bo tudi veliko manj.
V minulih dneh, čeprav so bili prazniki in bi morali biti vsi kičasto srečni in veseli, ni bilo samo to. Osebno sta me presenetili novici o smrti dveh dragih oseb, ena je doživela več kot 90 častitljivih let, druga še pol toliko ne. In zanimivo je, kako drugače lahko sprejemamo novico o smrti. Pri obeh smo žalostni, pri obeh se spominjamo minulih skupnih trenutkov, značaja osebe, a nenadna smrt mladega človeka je preprosto kruta.
Ne morem reči, da sva bila prijatelja, bil pa je gotovo znanec in človek, ki si ga bom zapomnila za vse življenje. Človek, ki je pustil pečat, kamor koli je šel. Ki je bil pripravljen pomagati, ki si ga lahko poklical in vedel, da bo poklical vse telefonske številke, ki jih ima – imel jih je res veliko –, in se potrudil, da pomaga. Koliko stvari se mora zložiti, da se zgodi točno takšna tragična nesreča, kot se je zgodila, ko je vzela njega. Le sekunda hitreje ali počasneje, le ena rdeča luč na semaforju, pa bi bil izid drugačen in on še živ. A bilo je tako, ker je tako moralo biti, pa če še tako kruto boli. On je temu svetu tako zelo veliko dal, da se je lahko poslovil. Čeprav bo bolelo še dolgo in mi solze lijejo tudi, ko to pišem, verjamem, da bo še hodil na veržejske tekme, še spodbujal sina in hčerko, še bo ob ženi. Da bo še dober prijatelj vsem in verjamem, da je tam nekje dobro. Ker le tako dobi ta smrt nekakšen smisel. Hvala za vse skupne trenutke.
Kakor koli klišejsko se sliši, trenutki, ki so nam dani, da jih preživimo skupaj, so neprecenljivi, nikakor ne samoumevni in ne večni. Pomanjkanje časa in nenehno hitenje nam kradeta te trenutke. Premalokrat se zavemo, da je to res, in prevečkrat se to zavemo šele, ko jih več ne moremo doživeti.
Za novo leto nam tako vsem skupaj želim, da bi se znali ustaviti in družiti. Si vzeti trenutke v prvi vrsti zase, da se napolnimo z mirom, poskrbimo za svoje fizično in psihično zdravje, ker le tako bomo lahko opora in dobra družba drugim. Tako bomo lahko občutili spokojnost, ko bomo skupaj. Kljub krutim novicam sem hvaležna za december. Za družino, kjer se sicer znamo glasno prepirati, a si še bolj trdno vedno znova stojimo ob strani, prijatelje od blizu in daleč, ki jih vidim premalokrat, a takrat, ko jih, si želim, da se dnevi in noči ne končajo. A se. In novo jutro prinese spomine in dobre občutke, ki si jih lahko vedno znova prikličeš in podoživiš. Naj jih bo v tem letu neskončno.