Večino življenja nosimo maske, da zadovoljimo ljudi okoli sebe, čeprav se s tem izčrpavamo. Veliko je vlog, ki jih odigramo v življenju. Drugačni smo v službi, kot smo doma. Drugačni med prijatelji, ki nas poznajo iz otroštva, kot s tistimi, ki so nas spoznali v kasnejših obdobjih življenja. Srečneži smo, če imamo ob sebi ljudi, ki nas poznajo od malih nog, poznajo vse naše zdrse in neumnosti, ki smo jih ušpičili na različnih stopnjah življenja, in nas imajo še vedno radi.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Noč knjige z Vladimirjem P. Štefanecem v soboški knjižnici
Predstavljen je bil njegov najnovejši roman.
Sanela Peresciutti, nekoč Banović, zdravnica medicine in predavateljica, bi jim rekla harfe. V letu 2023 sem se udeležila dveh njenih predavanj, čeprav sem jo poslušala že pred leti, videla tudi nekaj izsekov njenih govorov na youtubu, a takrat me je nekaj kar dvakrat vleklo, da jo slišim. Poleti na dvorišču beltinskega gradu je bilo predavanje dobro, zabavno, poučno, táko, da ti da misliti, če si to dovoliš. Govorila je o treh kleteh, ki jih imamo ljudje. Kot pravi, sta prvi dve povsem biološki, saj ko pijemo, bomo urinirali, ko jemo, bomo opravili veliko potrebo. Vsi in vedno, ne glede na starost, funkcijo ali voljo človeka. Ko to nehamo početi, umremo. Veliko manj pa vemo o tretji kleti, ki shranjuje besede, ona jo imenuje por. Če te kleti ne praznimo, se bo strup iz nje razlil po telesu in bodo psihične težave postale fizične v obliki bolezni. Ravno tako, kot bi zboleli, če bi se iz mehurja razlil urin, prešel v kri, ki bi se lahko zastrupila, kar pomeni, da bi dobili sepso in morda umrli.
Priznam, tudi sama sem sprva jemala njene besede nekoliko z rezervo, a bolj sem o njih premišljevala, bolj resnične so postajale. Spomnila sem se težkih pogovorov ali celo prepirov, ki sem jih doživela v življenju, po katerih se počutiš izjemno slabo, nemočno, potolčeno. Ker to dejansko si. Fizični udarec po telesu pusti modrice, psihični jih pusti na duši. Nevidne, skrite pod masko nasmeha. Takrat je pomembno, da imamo ob sebi ljudi, ki vidijo skozi masko, pobožajo modrice in nam pomagajo storiti naslednji korak. Da z njihovo pomočjo spet slišimo melodijo harf.
Na drugo Sanelino predavanje sem šla v začetku decembra, kulturna dvorana je bila nabito polna, v glavnem obiskovalk vseh starosti. In večina poslušalk si je ob njenem govoru brisala solze, tudi meni so vsaj polovico predavanja polzele po licu. Tako zelo iskrene so bile njene besede, da si lahko začutil njeno bolečino in v njenih besedah našel svoje občutke. Vsak od nas je že koga prizadel z dejanji ali besedami in se ob tem slabo počutil še dolgo. Redki upajo po prepiru drugemu pogledati v oči in reči, oprosti, to je bilo narobe. Velikokrat se raje izmikamo srečanju, nekaj časa preživimo v tišini, na razdalji, in ko mine dovolj časa, previdno delamo korake bližje. Ne da bi se o dogodku zares pogovorili in razrešili izvore prepirov. Ker je to težko in ker se je izogniti lažje. Zanimivo je, da sta bili predavanji podobni, pa na prvem nisem jokala, na drugem pa večino časa. Pa se mi ni takrat niti zdaj dogajalo nič tragičnega, ampak tokrat sem ji očitno pustila blizu. Moja je bila odločitev, da sem spustila zidove, s katerimi sem ogradila svoje občutke, in si dovolila čutiti, sprejeti in predelati njene besede. To nekako je tudi njeno sporočilo, da se sami odločamo, kako se bomo v neki situaciji odzvali, pri čemer lahko naša reakcija popolnoma spremeni potek pogovora ali dogajanja. Če nam nekdo reče nekaj grdega, ker je sam jezen ali nesrečen zaradi nečesa drugega, je naša odločitev, kako se bomo odzvali. Če se bomo odzvali enako, z jezo, kričanjem, žaljivkami, je zelo velika verjetnost, da se bo vnel prepir, po katerem se bomo vsi počutili slabo. Lahko pa spremenimo tok pogovora tako, da vdihnemo in vprašamo, kaj je narobe, ali se preprosto umaknemo in počakamo na primernejši trenutek.
Dejstvo je, da drug drugega v življenju potrebujemo, saj je življenje v osami žalostno. Najlepši trenutki so, ko smo obdani z ljudmi, ki jih imamo radi in se v njihovi družbi počutimo dobro. Nemogoče je biti vedno srečen in ne delati napak, je pa mogoče drug drugega spoštovati brez obsojanja, saj nikoli ne vemo, kaj vse človek zares skriva pod masko. Iskreno vprašanje in iskren odgovor nanj je včasih največ, kar lahko človeku damo.