V Frankfurtu se je pred dnevi končal 75. knjižni sejem. Letos je bila častna gostja sejma, ki velja za največji knjižni dogodek na svetu, Slovenija, kar pomeni, da je slovenska literatura prvič v svoji zgodovini dobila prostor v prestižni družbi svetovnega založništva.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(Kolumna) Kdo želi živeti večno?
Verjamem, da se dolgoživi svetopisemski očaki niso podvrgli nobenemu tretmaju, razen zaupanju.
Da celotna stvar ni tako nepomembna, lahko omenimo, da je Slovenija prva od držav na območju nekdanje Jugoslavije in tudi vzhodnega bloka dobila možnost sedenja za prvo mizo tega dogodka. Čeprav so priprave na gostovanje zaznamovali dokaj veliki politični pretresi in se do zadnjega ni vedelo, kdo je kapetan reprezentance, ki bo predstavljala Slovenijo, so se na koncu kockice postavile v neki navidezni red in nam je uspelo zagotoviti dokaj kakovostno prisotnost na tej prestižni prireditvi. Četudi je v ljubljanskem literarnem podzemlju glede udeležbe na sejmu kar nekaj nezadovoljstva in je dokaj velik proračun, ki naj bi se gibal okoli 7,5 milijona evrov, na videz veliko denarja, velja mogoče omeniti, da ima tak proračun vsak manjši evropski nogometni klub ali malo večje kmetijsko gospodarstvo oziroma nekaj tekem smučarskih skokov.
Slovenija se je skratka predstavila z najboljšim, kar premore naša literatura. Gre za sejem založniških profesionalcev, kjer pa se, kot je v nekem pogovoru omenil kurator našega nastopa, posli sklepajo tudi nekoliko po »balkansko«, za točilnim pultom oziroma velja veliko staviti na osebne stike, ki se spletajo v neformalnih arenah in na pogostitvah v tako imenovanem off programu. Če je tako, se lahko vprašamo le, zakaj je Slovenija gradila tako velik razstavni prostor, namesto da bi rezervirala katero od pomembnih pivnic z dolgim točilnim pultom.
Ne glede na vse lahko ugotovimo, da je nastop na sejmu velik korak v promociji naše literature in da je Slavoju Žižku s svojim otvoritvenim govorom nemškemu narodu uspelo spraviti sejem in Slovenijo na marsikatero naslovnico, ki je drugače ne bi zavzeli. Da tokrat Prekmurje niti ni bilo tako zapostavljeno, kot je to v navadi, lahko ugotovimo na podlagi števila avtorjev, ki so zastopali pokrajino ob Muri.
V Frankfurtu so se predstavili nekateri najpomembnejši ustvarjalci, ki koreninijo v našem prostoru. Tako so barve Slovenije zastopali tudi Evald Flisar, Vladimir P. Štefanec, Dušan Šarotar, Štefan Kardoš, Suzana Tratnik in Ana Marwan Vlaj, ki velja za vzhajajočo literarno zvezdo v nemško govorečem prostoru. Svoj inovativni transmedijski projekt je na sejmu predstavila tudi Sara Božanić. Poleg tega je veliko dela za Slovenijo prispevala Saša Šavel Burkart, ki opravlja delo vodje Slovenskega kulturnega centra v Nemčiji in je bila tudi z Dušanom Šarotarjem udeleženka okrogle mize o Judih v Prekmurju. Ker v pokrajini več nimamo založbe, je tokrat naše založniške barve zastopala Valentina Smej Novak s svojo založbo Vida.
Prekmurskemu nastopu daje grenak priokus zgolj dejstvo, da Feri Lainšček in Vlado Žabot nista bila na seznamu avtorjev, ki so v Frankfurtu branili barve Slovenije. Ne glede na vse skupaj gre za veliko promocijo naše literature, ki bi morala biti bolje vpeta tudi v regijski turistični produkt predvsem z avtorji, ki imajo svoja dela prevedena v tuje jezike. Na ta način bi tudi tujci ugotovili, da ne gre zgolj za lepi del Slovenije, ampak tudi za ne tako bebavega, kot to kažejo turistični promotorji.