Spet smo v tistem času leta, ki naj bi bil pregovorno najlepši, kot pravi priljubljena pesem »It’s the most wonderful time of the year«. Lučke svetijo, mraz ščipa, vonj po dragem in vodenem kuhanem vinu se meša z dišavami nepotrebne krame, ki smo jo nakupili za darila – za tiste, ki jih imamo radi, in za tiste, za katere želimo, da nas marajo. Vse skupaj je začinjeno s prednovoletnimi druženji, kjer se v veselem vzdušju bijemo za košček mize na zabavah, ki se končajo z obljubami, da bo naslednje leto drugačno. Medtem so si pri Slovenskih železnicah privoščili razsipno zabavo za več kot 350 tisoč evrov.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Z zakonodajnim svežnjem odločali o kmetih brez kmetov
Sklepa o umiku predlaganih zakonov iz javne obravnave ministrica ni sprejela
»Ima se, može se«*, ko davkoplačevalski denar polni blagajno. Koliko lažje je metati denar skozi okno, ko je tvoje financiranje zagotovljeno, ne glede na kakovost tvoje storitve in poslovno uspešnost. Ta vzorec je žal na vsakem koraku naše družbe in države – od energetike, nacionalne televizije, turizma do celo bolj resnih sektorjev, kot sta obramba in policija. Dodajmo k temu še tako imenovane neodvisne medije, zasebna podjetja, ki sedijo na subvencijah in koncesijah, ter neskončen seznam nevladnih organizacij. Sistematično razsipništvo, korupcija in kriminal v belem ali modrem ovratniku so kot stalni gostje, ki jih nihče ne povabi, a se vedno prikradejo na zabavo. Na lokalni ravni ni nič drugače. Občine, javna podjetja in javni zavodi sledijo enakim vzorcem. Tudi javni uslužbenci pridno služijo ob strani. Ob tem pa, roko na srce, marsikdo od nas preprosto zamahne z roko, saj tudi sami gojimo iste družbene vrednote, zato nam ostane le zavist. »Kaj pa bo,« si rečemo in se vrnemo k svojemu vodenemu in presladkemu kuhanemu vinu.
Ko premier govori o sladkih problemih slovenskega gospodarstva, se marsikdo zdrzne. Sladkih? Ob tem ko je bilo do konca oktobra več stečajev kot celotno lansko leto. Ko vztrajno padamo na lestvici konkurenčnosti, ko se napovedi gospodarske rasti znižujejo in gradbeništvo ohlaja. Ko bomo morali poleg zidarjev, natakarjev, sobaric in krovcev uvažati tudi kader v domovih za ostarele. Resnično sladko. Ampak kot pravi tradicija, v prazničnem času ne bomo preveč pikri. Edina reforma, ki jo je trenutna vlada z več kot suvereno koalicijsko večino doslej izpeljala, je reforma plačnega sistema. Če temu sploh lahko rečemo reforma. Strukturna reforma zahteva tudi zakonodajne spremembe, ki zagotavljajo trajnost in odpornost zoper politične spremembe. Trenutna prenova plačnega sistema je morda res korak naprej, a brez zakonske ukoreninjenosti in širših strukturnih sprememb, roko na srce, ne dosega ravni celovite reforme.
Zakaj? Ker razbohotenega javnega sektorja nobena vlada v resnici ne bo reformirala. To je pošast, ki je postala prevelika. Če bi uvedli resnično reformo, bi sledil kaos: stavke, nezadovoljstvo in politični obračuni. Politični samomor. Zato se vlade znova in znova zatekajo k najlažji rešitvi – kupovanju socialnega miru. Takšna »reforma« bo prinesla le kratkoročno zadovoljstvo, dolgoročno pa dodatno obremenitev za državni proračun. Ko govorimo o milijardah evrov dodatnih stroškov, se postavlja vprašanje: od kod bo država vzela ta denar. Od državljanov in podjetij, tako državnih kakor zasebnih, kako pa drugače. Nič ne kaže na to, da bi lahko dolgoročno izboljšali kakovost javnih storitev ali zmanjšali obremenitev gospodarstva. Medtem ko se veselimo prihajajočega leta, polnega novih izzivov, ostaja jasno, da bo sistem brez resnične reforme le še bolj obremenjujoč. A kot kaže, smo že zdavnaj sprejeli dejstvo, da je preprosteje pomesti težave pod preprogo in prižgati še nekaj prazničnih lučk, kot pa se soočiti s pošastjo, ki smo jo sami ustvarili. Morda je res čas za novoletne zaobljube – a ne le pri posameznikih, temveč tudi pri državi. Če ne zdaj, kdaj?
Vidimo pa, da se vladajoča politika zateka k tistemu, kar najbolje zna: klasičnemu koalicijsko-opozicijskemu obračunavanju, kjer ni ne duha ne sluha o državništvu. Na eni strani Janez Janša s krivosodjem hrani prepričane z neskončnimi zgodbami o krivicah, globoki državi in jalovem rušenju vseh, ki jim niso po volji. Na drugi strani bi Svoboda obračunavala z opozicijo na enak način – z vlečenjem domnevnih grehov o preprodaji orožja iz naftalina, starega več kot 30 let, in napadom na marginalne medije, blizu stranki vodje opozicije. Smo že v predvolilni kampanji? Ne, ne – do poletja se bomo še igrali »državni turizem« in z javnimi sredstvi financirali sistem, ki meče denar skozi okno, hkrati pa opazovali razkroj državnih institucij in storitev. Potem pa se bo začelo. Eksplozija političnih neumnosti, obljub in manevrov, kjer bo šlo vse na nož. Medtem ko bodo ključne težave – od zdravstva, davčnega sistema, razbohotene birokracije na vseh področjih do demografske bombe – ostale nespremenjene.
Resnično kdo verjame, da bo drugo leto prineslo pokojninsko, zdravstveno in davčno reformo? Domet vladajočih je fotografiranje (z mobilnim telefonom na skrivaj?) z novoizvoljenim ameriškim predsednikom in pošiljanje gore osladnih sporočil za javnost. Vodenje države, kaj je že to? Ko se ozremo na leto, ki se poslavlja, lahko rečemo, da smo Slovenci mojstri preživetja – čeprav pogosto na račun lastnih žuljev. Pred nami je leto 2025, ki bo, če kaj, zagotovo prineslo še več istega. Če nič drugega, pa upamo, da bodo vsaj lučke še naprej svetile in nas opominjale, da praznično vzdušje traja, dokler se mi delamo, da je vse v redu. Srečno novo leto – in naj nas ne zadene premočno.