Po pregovarjanju prijateljic sem si ogledala resničnostni šov Sanjski moški. Da odklopim od drugega in si ogledam nekaj popolnoma neobremenjujočega, si mislim. Vem, da so sodelujoči skrbno izbrani in nič ni prepuščeno naključju, in tudi tokrat so organizatorji šova svoje delo opravili z odliko. Dekleta so zelo različna, tako vizualno kot značajsko, kar je odlična podlaga za sočne pogovore. Posebej mi je v oči padla ženska, ki si je z operacijami tako spremenila obraz, da si ni več podobna. Ravno tako kot Renee Zellweger ne bo nikoli več videti kot Bridget Jones.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Razmišljala sem, kaj vodi dekleta do takšnih sprememb, ki jih ljudje radi hitro obsojamo, nato pa se zavedela, da imam pri 33 letih v ustih stalni zobni aparat. Tudi tega mi ne bi bilo treba, saj stanje mojih zob ni bilo nikakor zdravstveno problematično, zanj sem se odločila zgolj zato, ker mi ni bilo všeč, kako so se mi v zadnjih letih zobje premaknili. Kaprica torej, v vrednosti lepega potovanja. Nisem niti pomislila, kako se bom ob tem počutila, dokler ni bil ta dan, ko mi bodo nalepili zvezdice, vse bliže. Kar naenkrat je moja samozavest skopnela. Da bom prvi dan z aparatom delala od doma, sem vedela že veliko prej. Ni mi bilo vseeno. Na površje so privreli občutki iz osnovne šole, ko so šolarje z aparati zasmehovali, in mislila sem, da sem zdaj verjetno jaz na vrsti. No, naslednje jutro sploh ni bilo tako grozno, tudi ne tako boleče, kot sem se bala. Eden boljših komentarjev prijateljev je bil, da sem videti kot 18-letnica. Vzela sem ga kot kompliment.
Skrhana samopodoba ima lahko na naša življenja gromozanski vpliv, ki se kaže na področjih, kjer se tega sploh ne zavedamo. Razloge za to moramo iskati globoko v otroštvu, v primarni družini in takratnih odnosih.
Vpliva lahko na naše vedenje v službi, odnose s partnerjem, ravnanje z otroki. Ljudje, ki so najbolj nesramni, celo zlobni, najbolj potrebujejo ljubezen, čeprav jim jo je včasih hudičevo težko dati. Človeka ranijo vedno znova in znova, ker drugače ne znajo. Nikoli se niso ustavili, odmaknili od situacije in nanjo pogledali z vidika sogovornika. Nikoli niso predelali bolečine, zato le dajejo dalje, kar so prejemali. Nekateri se zavedajo, da so v začaranem krogu, a ne najdejo rešitve iz njega, zato se zatekajo k raznim omamam – alkoholu, mamilom, hrani. Drugi pa si tega, da imajo težave, ne priznajo, ampak je za njihove težave vedno kriv nekdo drug.
Vse se začne v glavi. Zadovoljen, zdrav, zrel človek ne bo načrtno tlačil drugega človeka. Ne bo mu lagal, se sprenevedal, žalil. Ampak bo človeku v stiski pomagal, ga dvignil in mu pomagal na pravo pot. Zlomljenemu človeku pa, dokler si ne nalije čistega vina, ne bo pomagal noben lepotni popravek, le pogrezal se bo v brezno brez dna, dokler si ne bo več podoben. Tako fizično kot psihično. Dobro pa se je zavedati, da nihče ni popoln, ker ni nujno, da bo to, kar je popolno enemu, tudi drugemu. Človek, ki nima pospravljenih misli, ne bo nikoli zadovoljen, saj se bo vedno znova našlo nekaj, kar bo hotel na telesu popraviti, ali se bo mu zgodila nova »krivica« v življenju. Na zdravje, torej.