Pred kratkim sem dlje časa prebil v Budimpešti. Pred tem sem bil v madžarski prestolnici vedno največ za en dan ali pa nekaj ur. Ob zadnjem obisku sem spoznal, da je to absolutno premalo, da bi se malce bolj poglobil v življenje in vsakdanji utrip tega velemesta, ki je pravi raj za ljubitelje zgodovine in arhitekture. Ulice v središču mesta in ob Donavi so posejane s tolikšnim številom veličastnih in impozantnih stavb, da človeku jemljejo sapo. Mesto ima kar 60 različnih muzejev in pravijo, da nima kakšnega osrednjega, ki bi prevladoval, čeprav je nacionalni muzej fenomenalen in obkrožen s čudovitim parkom. Pri Budimpešti mi je všeč še dejstvo, da popotnik med pohajkovanjem večkrat lahko naleti na kakšen majhen, skriven simpatičen trg, ki ni omenjen v nobeni turistični brošuri, a kar vabi, da se na njem prebije več ur. »Budimpešta je lepa v vsakem letnem času,« je nekoč v popotniškem dokumentarcu dejal eden od njenih prebivalcev in z njim se popolnoma strinjam.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
S tomosi iz Serdice do Ohrida
Na pot so krenili v nedeljo zjutraj.
Toda zdi se mi, da veliko obiskovalcev mesta spregleda njegovo zabavno plat oziroma obilico zabave, ki jo ponuja. Eden najbolj zabavnih, pa morda še ne tako znanih je prav gotovo tako imenovani Retro muzej oziroma z uradnim imenom Budapest Retro Experience Centre, ki se nahaja nedaleč od Elizabetinega trga (Erzsebet ter) in bazilike svetega Štefana (Szent Istvan Bazilika) v Ulici 6. oktobra (Oktober 6 utca). Vendar to v resnici ni muzej, ampak bolj lokal z več pripadajočimi prostori, ki pa je nekakšna časovna kapsula, saj obiskovalca popelje v čas socialistične Madžarske v sedemdesetih in predvsem osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Urejen je tako, da brez izjeme privabi smeh pri vseh, ki pridejo tja, pri večini odrasle generacije pa vzbudi še veliko nostalgijo.
Že ob vstopu v bistro vas pozdravijo sedeži iz umetnega živahnega rdečega usnja in steklene mize, točilni pult v takratnem slogu, del avta trabant, ki štrli iz zidu, komunistični plakati in starinski džuboks, na katerem si za 200 forintov (50 centov) lahko zavrtite glasbo z malih plošč skupin iz tedanjega časa, od katerih pa jih je veliko (Pal Utcai Fiuk, Neoton Familia, Aurora, Europa Kiado ...) aktivnih še danes in so še vedno tako priljubljene, da nastopajo na večjih festivalih po Madžarski. V bistroju si lahko naročite retro pijačo, kot na primer Coca-Colo v značilni majhni steklenici ali čaj v skodelici iz takratnega obdobja, retro prigrizke, kot je na primer hot dog z veliko, žilavo žemljo, da ne rečem lepinjo, in majhno hrenovko znotraj nje, za posladek pa dobite pecivo, narejeno po receptu tistega časa, ali retro sladoled, takšnega zavitega iz avtomata, vse to pa so stvari, ki smo jih imeli tudi pri nas, zato pri nekaterih, ki pripadamo starejšim generacijam, vzbudijo posebno občutje, čeprav je treba dodati, da se v tem muzeju izredno zabavajo tudi otroci.
V notranjih prostorih je veliko predmetov, ki se jih lahko dotaknete ali jih preizkusite, kot na primer plastične lasne ovijalke, ki so jih nosile babice, ali pa stvari, ki jih je prvi madžarski astronavt Bertalan Farkas leta 1980 nesel s sabo v vesolje. Lahko se usedete na moped ali v stari policijski avto znamke Lada ali pa se z dvigalom, kakršnega resnici na ljubo imamo še v nekaterih naših blokih, spustite v kletne prostore, v katerih je tudi dnevna soba povprečne madžarske družine, urejena po merilih takratnega časa, seveda z obvezno črno-belo televizijo in starim pohištvom, medtem ko na otroški postelji leži plišasti medvedek. Vstopnina v notranjost muzeja znaša 4900 forintov (slabih 13 evrov) in je vanjo vštet tudi retro prigrizek in pijača, kar se vsekakor izplača, lahko pa obsedite samo v bistroju in prav tako vpijete del nekdanjega socialističnega okolja.
Zanimivo je videti, kako so ob prihodu v muzej po otroško navdušeni ne samo turisti z vsega sveta, ampak tudi madžarski obiskovalci, ki so si morda takrat želeli, da bi se komunistično obdobje končalo, zdaj pa jih ob spominu nanj prevzame določeno hrepenenje. Zakaj je retro stil v zadnjih letih tako priljubljen tudi pri ljudeh, ki so živeli v takratnih režimih? »Ni bilo vse tako slabo, kot se danes prikazuje,« pravi glavni junak nemške filmske uspešnice Zbogom, Lenin! iz leta 2003 o življenju v Nemški demokratični republiki (DDR). Odgovorov na omenjeno vprašanje je veliko, eden od najpomembnejših poleg toplejših medčloveških odnosov pa je prav gotovo ta, da je večina ljudi takrat imela vero in upanje v boljšo prihodnost, medtem ko se mora zdaj vsakodnevno spraševati, kako in če bo sploh lahko preživela jutrišnji dan.