Rek, da je mama samo ena, je v naših krajih dobro poznan. In če kdaj, sem v minulem mesecu spoznal, da enako velja tudi za domovino.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Pri Gradu tekmovali v kuhanju goričkega pasulja
Na prireditvi so sodelovale ekipe upokojencev iz različnih krajev Goričkega in Porabja.
Zadnjih dvaintrideset dni sem preživel v Kanadi in nekaj malega v ZDA. Pa ni moj namen, da bi se zdaj hvalil, ampak bi rad omenil nekaj dogodkov, ki so se me na potovanju zares čustveno dotaknili. V času, ki sem ga preživel na drugi strani Atlantskega oceana, sem se gibal med Torontom, Ottawo, Kitchenerjem, Winnipegom, Detroitom in še več drugih krajih. Ves ta čas sem bil v družbi slovenskih izseljencev, pretežno druge generacije. V tem času smo spremljali končnico NHL, v kateri je igrala kanadska ekipa Edmonton s Florido, pa našega Dončića v finalni ligi NBA, številne druge dogodke in seveda njegovo veličastvo – Euro 2024. Ja, Euro je tudi v Severni Ameriki deležen velike pozornosti. Bil sem presenečen, kako so se odzvali tukajšnji rojaki na nastope Slovenije. Ob vseh tekmah naše reprezentance smo sedeli pred ekrani, seveda v slovenskih državnih dresih, in se drli, kot da nam gre za življenje in smrt. Ob televiziji je bila naša zastava. Pa da ne omenjam mladeniča iz tretje generacije, ki je peljal psa na sprehod s slovensko zastavo, pri čemer sploh še ni bil v domovini svojih prednikov. Po vsaki tekmi so sledili telefonski klici znancev in prijateljev, ki so mojim sorodnikom čestitali za videno. Prav posebno spoštljiv dogodek je bil v Winnipegu, kjer je babica vnuku, ki je le nekaj dni pred slovenskim državnim praznikom in našo reprezentančno tekmo diplomiral iz psihologije, izpolnila željo in mu podarila originalni slovenski reprezentančni dres. Koliko ponosa in koliko sreče je bilo v tem dejanju. Vse za slavo domovine in vse z namenom, da se pokaže, komu še vedno pripadajo.
Zakaj vse to omenjam? Zato ker sem v tem času doživel še en državni praznik. Prvega julija je kanadski dan, kot ga preprosto imenujejo. Ta dan leta 1867 se je Kanada osamosvojila in postala samostojna država. In od takrat je to njihov državni praznik. Ta dan sem bil v kraju Wroxeter, kjer smo si že nekaj dni prej v dnevne načrte, kako popolniti dopustniške dni, napisali, da bomo šli v kraj Atwood, kjer je bila slovesna parada s poznejšim družabnim delom, glasbo in večernim ognjemetom. Naj omenim, da kraj, ki se zelo širi, trenutno premore morda 1000 duš in tako nisem pričakoval, da bo to nekaj velikega. Ampak že dejstvo, da smo doma pred odhodom izobesili zastavo in da je to storila prav vsaka hiša, je nakazovalo, da z dogodkom ne bo šale. In imel sem kaj videti. Predvsem to, kako se časti domovina. Ljudje so prišli s stoli že debelo uro pred parado, mirno sedeli ob cesti, se pogovarjali in si množično želeli vesel kanadski dan. In bilo jih je na tisoče. Še najbolj se me je dotaknil pogled na ljudi, ki so skoraj vsi imeli oblečeno kakšno kanadsko oblačilo, dres ali bili vsaj v rdečem. Tudi številne babice, ki so imele krepko čez 80 let, so imele v laseh pentlje z lovorovim listom. Tako se slavi domovina. Seveda se tudi v Kanadi ne cedita mleko in med in tudi tam se ljudje pritožujejo. Ja, tudi tam v bolnišnici lahko čakaš po 15 ur. In tudi oni so politično razklani. Toda, ko se brani čast države, so skupaj. Naj še omenim, da je bila na dan slovenskega praznika pred parlamentom v Ottawi izobešena slovenska zastava. Res prijeten občutek. Pa čeprav je tik pred vhodom protestirala peščica nasprotnikov premierja Trudeauja.
Ob takih dogodkih praviloma vsi vlečemo vzporednice z našo domovino Slovenijo. Sam večkrat omenjam, da živimo v najboljši državi na svetu. Da bi to vedeli, je treba včasih pošteno pogledati prek meje. S tem seveda ne mislim, da nam zaradi takih pogledov ni treba pritiskati na politiko za še boljše življenje. Hočem zgolj opozoriti, da naj se ljudje tega zavedajo. In če pomislim, koliko zastav je izobešenih na družinskih hišah pri nas, imam občutek, da nekateri niti ne vedo, zakaj je državni praznik. In kakšen bi bil odziv Pomurja, če bi imeli mi tako parado, v kateri bi sodelovala gasilska vozila, pa starodobniki, kmetijska mehanizacija, godba na pihala in še številni drugi. Priznajte. Nad odzivom bi nas bilo sram. Da pa bi kdo imel na obleki državni simbol ... To bi bilo že preveč. Ker vidimo samo še sebe in mislimo, da je vse, kar je družbeno, nepomembno. In ker vsi mislijo, da je dobro življenje prišlo samo od sebe. Samo da ne bi bila cena ob spoznavanju, da nimamo prav, previsoka.