(KOLUMNA) Ne volkov, podeželane »odvzeti« iz narave

Moj prvi spomin na izkušnjo, da je v imenu pomen (Nomen est omen), seže v otroštvo. Z mamo sva sedeli v čakalnici zdravstvene ustanove zunaj našega okolja in čakali, da naju sestra pokliče v ambulanto. Nisva se premaknili s svojega mesta, da ne bi preslišali, ko naju pokličejo. Sestra je večkrat prišla klicat priimek Strah, in ker se nihče ni odzval, je za seboj zaprla vrata ter se znova pojavila s klicanjem drugega priimka. Čakajoči so se redčili, medve pa sva še kar sedeli. Potem se mama spomni, da je bil morda tisti Strah klic za naju. In res je bil. Kot otrok sem takrat vedela le eno, da naju je sestra zaradi priimka postavila na zadnje mesto v vrsti. Zame je bil Zver priimek kot vsi drugi, saj v okroglini mojega življenja sploh ni tako redek in zato še otroškega zbadanja na ta račun ni bilo veliko. V resnici smo za to, da je volk zver, otroci izvedeli šele v šoli iz učbenikov. Še tisti iz pravljice Rdeča kapica je bil samo »vuk«, ki se je moral zaradi svoje požrešnosti in posredovanja »dobrega« lovca posloviti od življenja.

Lovci zdaj vstopajo v zgodbo tudi na Blokah z nalogo, da postrelijo namnožene zveri, ki tamkajšnjim kmetom s plenilskimi pohodi nad drobnico povzročajo škodo. Ne samo zaradi priimka, ampak zaradi prežetosti z naravo, ki jo čutim v sebi, in ponižnosti ob občudovanju njene dovršenosti in veličine mi je ob misli na to, da bodo te divje živali padale pod snopi šiber, tesno pri srcu.

Moja tesnoba ob tem je vendar drugačna od tiste, ki jo izpričujejo skupine posameznikov s transparenti pred hramom demokracije v Ljubljani. Tuje mi je okoljska vprašanja jemati za sredstvo za zadovoljevanje lastne potrebe po uporništvu zoper sistem in se pritlehno iz okvirov boemskega mestnega življenja, še prej pa preobjedenega vsega dobrega, razglašati za varuha narave. Bolj kot pri oklepanju idealiziranih predstav somrak človečnosti čutim v drugih zgodbah. Tistih, kjer se iz nekih osebnih vzgibov »varuhi okolja« oprijemajo skrajnosti ter prikrito negujejo nestrpnost.

Skrajen se mi zdi film o tem, da nekomu po prometni nesreči vsadijo, transplantirajo, živalske organe. Čeprav je zgodba ponujena kot komedija, meni ob tem ni do smeha. Zaradi plehkosti, če je v ozadju zgolj pomanjkanje ustvarjalnih idej, in zaradi zavrženosti, če gre za preigravanje možnega. Kajti človeški um zmore v odnosu do živalskega sveta resnično preseči najhujšo zverinskost katere koli živalske vrste in je najhujša zver v medsebojnih odnosih po znanem reku Homo homini lupus – Človek človeku volk. Pa čeprav volkovi v svojih medsebojnih razmerjih v tropu še zdaleč niso tako zverinski kot zna biti človek.

Okamnela pa sem ob mnenju, ki ga je pred kratkim naplavil svetovni splet, ob komentarju na članek v nekem časopisu o praznjenju vasi nekje na Kočevskem in o starcih, ki so ostali v razpadajočih hišah, ker so se mladi odselili v mesta in bližje delovnim mestom. Pa v čem je problem, se je vprašal eden od anonimnežev in nadaljeval, da ima Slovenija tako preveč razpršeno pozidavo, ki je neekološka zaradi gradnje infrastrukture, ljudje pa s tem vdirajo v življenjski prostor živalskih vrst, zaradi česar morajo potem te umreti. S parolo Ljudi v mesta, da se ohrani vsaj del narave, je potem končal svojo misel in z besedami ubil v meni nekaj dragocenega.
Ne mesto, podeželje je moj življenjski prostor, skupaj z vsem živim, kar me obdaja in do katerega so me spoštovanja učili moji predniki, ki so živeli od darov narave in dela svojih rok. Bi bili samooklicani varuhi narave, ki zdaj z besedami tolčejo po nas podeželanih, pripravljeni še puškine cevi od volkov preusmeriti v nas? Zaradi odstrela volkov smo postali krivci? Morda celo prisiljeni braniti se, če ne želimo, da nas bo »zelena« mestna gospoda, za katero kruh raste na trgovskih policah, še bolj stisnila v kot.

Pa v čem je problem, se je vprašal eden od anonimnežev in nadaljeval, da ima Slovenija tako preveč razpršeno pozidavo, ki je neekološka zaradi gradnje infrastrukture, ljudje pa s tem vdirajo v življenjski prostor živalskih vrst, zaradi česar morajo potem te umreti. S parolo Ljudi v mesta, da se ohrani vsaj del narave, je potem končal svojo misel in z besedami ubil v meni nekaj dragocenega.