»Če je kaj gnilega v naši deželi, naj ta gniloba priplava na površje,« se je poetično izrazila predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič glede afere po spornem nakupu stavbe, ki v zadnjih tednih dobiva neslutene razsežnosti. Z malo pretiravanja bi res lahko dejali, da bi se politična drama, ki se odvija ta hip v Sloveniji, zlahka znašla na straneh slovitega angleškega dramatika Shakespearja, kjer je Klakočar Zupančičeva nedvomno dobila navdih za svojo izjavo. V javni obravnavi afere je namreč nenadoma prišlo do popolnega, čeprav ne povsem nepredvidljivega zasuka. Pravosodna ministrica Dominika Švarc Pipan, ki je bila kot odgovorna oseba sprva skoraj križana zaradi vloge pri nakupu sodne stavbe, je zdaj našla nenavadno zavetje v javnem mnenju. Ta preobrat izraža kompleksnost naše shizofrene politične krajine, kjer se percepcije lahko hitro spremenijo, odvisno od tega, kdo pripoveduje zgodbo.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(u)Sodna stavba: Horvat o boju med veliko Svobodo in manjšo SD, Žibratova o enem gnilem jajcu
Pomurske politike, ki se jih odmevna afera posredno in neposredno dotika, smo zaprosili za odziv na aktualno dogajanje.
Kaže pa tudi na globljo krizo zaupanja v politiko, ki jo tradicionalno in niti ne zmeraj neupravičeno radi enačimo s korupcijo. Ko javnost išče junake v politični areni, je v zameno za obljubo transparentnosti in obračuna z domnevnimi koruptivnimi podleži pripravljena prezreti marsikaj. Tudi dejstvo, da je velika borka proti korupciji in nova kraljica ljudskih src, neke vrste novi Ivan Gale, če hočete, oseba, ki je igrala vodilno vlogo pri realizaciji posla, poleg tega pa je tudi podpisala sporno in potencialno koruptivno pogodbo. Kljub pozivu iz stranke, ki ji je omogočila politično kariero (dobro, tehnično je ministrica postala na predlog predsednika vlade in z glasovi poslancev), Švarc Pipanova namreč ni odstopila. Vsaj ne do oddaje te kolumne v tisk. Tudi če se je vmes to zgodilo, bi to morala narediti že zdavnaj. Čeprav je bila morda res, kot pravi sama, zavedena od svojih podrejenih, je njena politična in objektivna odgovornost neizpodbitna. Ne nazadnje to dokazuje vsaj to, da ni kos vodenju tako kompleksne organizacije, kot je ministrstvo, na čelu katerega sedi že drugo leto.
Da o tem, da kot potencialno osumljena v morebitnem kazenskem postopku nikakor ne more biti ona tista, ki bo raziskovala in odkrivala, kako je do domnevnega kaznivega dejanja prišlo, ne filozofiram. Vprašam se lahko zgolj, ali bodo policisti potek in razplet afere še naprej spremljali le prek vsakokratnih oddaj Tarče in medijskih prispevkov, nastalih po njenem scenariju in scenariju tistih, ki imajo od tega koristi. Nenadoma se Švarc Pipanova ne predstavlja več kot del problema, ampak kot rešiteljica, ki se je pogumno zoperstavila strankarskim pritiskom in obljublja, da bo »razčistila« zadeve ter ponudila pot za končanje koruptivnih praks, ki so del slovenske politične folklore. Ta narativ, podprt z medijskim poročanjem, je fascinanten študij primera o moči zgodbe. Ministrica, ki je prej veljala za simbol političnega spodrsljaja in je zadnja leta del te igre, zdaj postaja simbol upora proti politični korupciji. Ironija ne more biti večja, čeprav javnost, tudi nekateri posamezniki, ki jih ne bi kategoriziral kot politične laike, podlega temu sporočilu.
Zgodba o mučeništvu pravosodne ministrice me močno spominja na nekdanjega dolgoletnega šefa ene izmed večjih energetskih družb. Ko ga je namreč takratna oblast odrezala iz njegovega vrtička, je čez noč spoznal, da živi v fašizmu, zato se je kot velik patriot podal v politiko. Kljub temu, da smo vsi vedeli, da bi ob drugačnem razpletu okoliščin še danes tiho sedel na stolčku tiste energetske družbe (na nek način pravzaprav še sedi), je javnost to mučeništvo kupila, ob upanju, da bo preklical urok, ki visi nad to državo zaradi plenilskih elit. Ne dvomim, da bi bila pravosodna ministrica še danes tiho, če zgodba z nakupom sodne stavbe ne bi prišla v javnost in dobila »prosto« pot.
Dominika Švarc Pipan ni bila nikoli izvoljena za poslanko, kljub temu da se je doslej dvakrat stehtala na volitvah. Ne glede na to je kot pritepenka prilezla najprej do funkcije državne sekretarke v mandatu Šarčeve vlade, nato pa je v Golobovi vladi napredovala kar na čelo pravosodnega ministrstva. Vmes se je zavihtela tudi na podpredsedniški položaj v stranki SD. Za kratkotrajno in do sedaj razmeroma uspešno politično kariero se skratka lahko zahvali stranki, za katero po nenadnem razodetju tako rekoč trdi, da je koruptivna. Njena taktika požgane zemlje, ki jo ob slinjenju medijev in aplavzih javnosti uporablja, odkar se ji je stranka odrekla, je tako resnično vrhunec cinizma in hinavščine. Tu seveda ne gre prezreti vloge največje vladne stranke, njenih ideologov in krojačev javnega mnenja, ki so pod svobodnim vplivom. Konec koncev je premier tisti, ki je odlašal z razrešitvijo ministrice, s čimer počasi kuha svojega koalicijskega partnerja.
Vendar ne gre prezreti, da je javno mnenje izjemno volatilno in lahko zavaja. Švarc Pipanova danes uživa v novem valu podpore, jutri pa bo pozabljena kot naš najslavnejši žvižgač Ivan Gale. No, morda se motim. Lahko pa bo Švarc Pipanova tisti novi obraz, ki ga že nekaj časa mrzlično iščejo pregovorni strici iz ozadja. Upam, da tega ne berejo, da jim ne bom dajal kakšnih idej. Nova Shakespearjeva tragedija, ki se dogaja pri nas, dokazuje, da je pogojnik v stavku predsednice državnega zbora nepotreben. V deželi slovenski je zagotovo nekaj gnilega, ampak vsa gniloba niti po naključju sedaj ne bo priplavala na površje. Ostala bo tam nekje skrita v ozadju, v nedvomno umazanih strankarskih, kapitalskih in medijskih strukturah, ki silita Janeza in Micko, da zmeraj skočita na prvo žogo. Tako glede stavke »pohlepnih« zdravnikov kakor glede protesta kmetov z »velikimi in dragimi traktorji« ter številnih afer, ki »naključno« curljajo v javnost in pri tem (namerno) mešajo vloge protagonistov in antagonistov. Zapomnite si. V tej zgodbi ni junakov brez madežev.