So prebivalke Prlekije Prlečke ali Prlekinje? To vprašanje je v minulem tednu razvnelo ogromno uporabnic Vestnikovega facebook profila. Do tega pa je privedel prispevek, v katerem smo pisali, da 28-letnica iz ene od prleških vasi išče ljubezen v novem slovenskem televizijskem šovu Poroka na prvi pogled, in jo poimenovali Prlekinja. V Pomurju smo vajeni uporabe besede Prlečka, vendar velja poudariti, da je knjižno pravilno poimenovanje Prlekinja. To dokazuje tudi geslo v jezikovnem portalu Fran, kjer je za prebivalko Prlekije navedena beseda Prlekinja, gesla Prlečka pa ni. Komentatorji so hiteli s popravki, kot so 'Prlečka!', v 'Prlekiji živimo Prlečke' in podobno, pri tem pa se spraševali, kdo je ta, ki je uporabil besedo Prlekinja, da je naša slovenščina za oceno ena in podobno. O vsebini prispevka niti približno niso toliko razpravljali, če pa smo jih ujezili z »nepravilno« besedo.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Storilci vlomili v poslovni prostor, policisti odkrili ukradeno vozilo
Pomurski policisti so v preteklem dnevu obravnavali šest prometnih nesreč z materialno škodo, sedem kaznivih dejanj, tri kršitve javnega reda in miru, tri povoženja divjadi, delovno nezgodo ter dve poškodbi vozil na parkiriščih.
Komentarji z negodovanjem nad uporabljenimi besedami ali zapisi, večkrat imajo tudi žaljivo konotacijo, niso redki. Večkrat jih zapišejo tudi zaradi hitrega in površnega branja oziroma zaradi bralne nepismenosti, o kateri tako radi govorijo učitelji in strokovnjaki v času izobraževanja. Res je, da nas večina novice, ki nas preveč ne zanimajo, ampak nas je pritegnilo le kakšno dejstvo, prebere zelo na hitro in nezavzeto. Analitiki celo pravijo, da se bralci po nekaj več kot desetih sekundah odločimo, ali bomo prispevek brali dalje ali kliknili na drugega. Prav tako je znano, da k pritegnitvi ljudi k branju veliko vlogo odigra naslov. Vse pogosteje pa se ugotavlja, da nekateri ljudje niti naslova ne preberejo prav, in še preden se prepričajo, kaj zares piše, v komentarju bentijo nad novinarji in se posmehujejo njihovim zapisom.
Naj to podkrepimo z dvema primeroma. Na vestnik.si smo imeli v začetku leta vest o voznici, ki so ji policisti pri nadzoru hitrosti v naselju izmerili krepko večjo hitrost od dovoljene. Naš naslov se je glasil Skozi naselje vozila z višjo hitrostjo, kot je dovoljena na pomurski avtocesti. In potem so se usuli komentarji v smislu, od kdaj pa je v Lomanošah avtocesta. Naslov naslednjega prispevka se je glasil Iz Male Nedelje na Madžarsko po sorodnici, ki sta ušli vojni v Kijevu. In novinarji smo se spet naposlušali, da lažemo, saj da akterka prispevka živi v Sloveniji že veliko let. Kar je seveda res in je bilo v prispevku tudi zapisano. Na Madžarsko se je odpravila po sestro in nečakinjo, ampak da bi se to ugotovilo, bi bilo treba prebrati vsaj začetek prispevka in ne le pogledati dela deljene vsebine na družbenih omrežjih.
Besede so glavno orodje nas, ki operiramo z jezikom. Mednje ne spadajo le pisatelji in pesniki, pač pa tudi ustvarjalci medijskih vsebin. S slovenskim jezikom in pridobivanjem znanja o njem se vsi srečamo v osnovni in srednji šoli, potem pa se za večino to konča. Novinarji nismo med njimi. Pri študiju novinarstva je ogromen poudarek na slovenskem jeziku, kar vem iz lastnih izkušenj. V vsakem letniku se je trlo jezikoslovnih predmetov, raziskovali smo korenine slovenskega jezika, slovnične zakonitosti, korpuse ... Eden najbolj nepriljubljenih kolokvijev pa je bil tisti, ki se je navezoval na pravilno rabo vejice. Za pozitivno oceno 6 je bilo treba doseči kar 85 odstotkov, ne 60, kot velja za večino fakultetnih preizkusov. In pravilo, ki smo ga pridobili v osnovni šoli, da pred ki, ko, ker, da, če vejica skače, nikakor ni bilo dovolj.
Da je, vsaj v tiskanih medijih, vse jezikovno in slovnično pravilno, pomembno vlogo odigrajo lektorji. Dobrodošlo je, da jih lahko med pisanjem vprašaš za nasvet, ki si ga skušaš zapomniti tudi za naprej. Toda raba jezika se vseskozi tudi spreminja, posodablja se slovnica, dobivamo nova pravila ... V zadnjem obdobju se v več slovenskih medijih uveljavljajo smernice za spolno občutljivo rabo jezika, ki so nastale leta 2018, izdalo pa jih je ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Spolno občutljiva raba jezika označuje prizadevanja, da v govoru in pisanju tudi z jezikovnimi sredstvi, ne le z vsebinskimi prvinami, naslavljamo in obravnavamo ženske in moške enakovredno. S tem naj bi se izognili stereotipnemu in diskriminatornemu naslavljanju žensk. Ena od smernic je enako navajanje priimkov žensk in moških, zato v nekaterih medijih ne beremo več 'je pojasnila Novakova', pač pa 'je pojasnila Novak'. Kakršna koli pravila in spremembe že so, bolje je, da s pravilno rabo jezika kdaj kakšnega bralca razjezimo, kot pa da bi z naslovi in vsebino nastopajoče v zapisih žalili in zasmehovali.