Nihon Hidankjo je japonska mirovniška organizacija, ki si s svojim delovanjem že desetletja prizadeva za svet brez jedrskega orožja. Leta 1956 so jo ustanovili preživeli prebivalci Hirošime in Nagasakija, mest, na kateri sta bili leta 1945 odvrženi ameriški atomski bombi. Naj spomnim na veliko filmsko uspešnico, ki smo jo gledali pred časom, Oppenheimer, v kateri je bila razgrnjena melodramatična in hkrati srhljiva tekma, ki se je v veliki tajnosti odvijala ob izteku vojne med ZDA in nacistično Nemčijo. Oboji so namreč že vedeli, da bo v vojni zares zmagal tisti, ki bo prvi izdelal atomsko bombo, čeprav nihče še ni vedel zares, kako bo to novo in skrivnostno orožje delovalo. Tajni in visoko pomemben projekt Manhattan, ki ga je razvijal in vodil nadarjeni fizik J. Robert Oppenheimer, s popolno podporo ameriške vojske in vlade, je kljub velikim stroškom, tehničnim in teoretičnim zagatam ter neznankam uspel. Rezultat je bil kmalu preverjen in viden. Izdelana je bila prva delujoča atomska bomba, izbrati je bilo treba samo še kraj in čas, kjer bo eksplodirala.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Razdejanje, šok in več kot sto tisoč mrtvih je bilo zadnje brutalno dejanje druge svetovne vojne. Posledice jedrskega napada so preživele tiho ubijale še desetletja, prezgodaj so umirali za posledicami sevanja, pogostimi karcinomi, otroci so se rojevali z genskimi okvarami. Po obdobju skrivanja in molka, ko so zmagovalci skušali javnosti prikriti ali celo pred njo skriti razsežnosti in posledice napada, so preživele žrtve Hirošime in Nagasakija končno same spregovorile. Začeli so sistematično zbirati pričevanja in spomine žrtev, desetletja so glasno opozarjali na nevarnost jedrskega orožja, ki ob vnovični uporabi lahko izsili vsesplošno človeško in civilizacijsko katastrofo. Naslednje leto bodo hibakuše, kot na Japonskem imenujejo preživele iz Hirošime in Nagasakija, pripravili komemoracijo ob osemdeseti obletnici jedrskega napada, na slovesnosti bo le še peščica pričevalcev, zadnje hibakuše, ki so doživeli napad na svoji koži, vendar verjamejo, da je bilo in bo njihovo sporočilo dovolj jasno, da svet še ene takšne tragedije ne bi preživel.
Organizacija Nihon Hidankjo je letos prejela Nobelovo nagrado za mir. Devetinsedemdeset let po prvem in doslej edinem ter upajmo tudi zadnjem jedrskem napadu na katero od naseljenih mest so vztrajnost, pokončnost, pogum in predvsem človečnost dobili svojo moralno uteho. Zadoščeno je vsaj spominu.
V drobni knjižici z lepim naslovom Spokojnost, pravzaprav v predavanju, ki ga je ob neki slovesnosti leta 1949 izvedel v domačem kraju znameniti nemški filozof Martin Heidegger, je mislec zapisal: »Za zdaj pa – ne vemo, kako dolgo – je človek na tej zemlji v nevarnem položaju. Zakaj? Le zato, ker bi nenadoma lahko izbruhnila tretja svetovna vojna, ki bi imela za posledico popolno uničenje človeštva in razdejanje zemlje? Ne. V začenjajoči se atomski dobi grozi neka večja nevarnost – prav tedaj, če bo nevarnost tretje svetovne vojne odpravljena. Čudna trditev. Seveda, a čudna le, dokler ne razmišljamo.« Heidegger je v prihajajoči atomski dobi, ki je posledica popolne prevlade tehnike nad človekom, svaril pred izgubo tistega, kar je bistvo človeka, to je, da je razmišljujoče bitje.
Da misli. Položaj, v katerem se je znašlo človeštvo v vojnah, okoljski, energetski in socialni krizi, zahteva od nas predvsem »neprestano srčno mišljenje«.
Kljub dramatičnim svarilom o skrajni nevarnosti in evidentnih posledicah uporabe ali bolje zlorabe jedrske energije, bodisi v povsem miroljubni uporabi za proizvodnjo prepotrebne električne energije, v medicinski diagnostiki in radijski terapiji ter po drugi strani v vojaške namene, se je svet znova nevarno približal nevidni črti, ki je ne sme prestopiti, saj bi to skoraj gotovo pomenilo kolektivni samomor. Če bi kdo preživel totalno atomsko vojno, se ne bi imel več česa spominjati. Narava bi se sčasoma zagotovo obnovila, o čemer nam pričajo srhljive podobe iz postatomskega Černobila, kjer je gozd prerasel otroška igrišča, ceste, tovarne in cerkve, trava je pognala v praznih hišah, blokih, bolnišnicah, povsod pa se sprehajajo srne in jeleni. Ptice ves čas pojejo. Kot v raju, iz katerega je bil človek izgnan.