Pri zavisti gre v večini primerov za najbolj vzdrževano zasebno cesto, po kateri se javno vozimo kot prvaki, enkrat v eno, drugič v drugo smer. Tudi sama sem se v preteklosti nemalokrat zalotila v stanju, ko me je v odnosu do drugih zavist prala sto na uro. Prehitevala sem po levi in po desni hkrati, pogosto pristavila kako sočno za epilog in seveda – kako pa drugače – sem imela vedno prav. Vse dokler me življenje ni nekajkrat pošteno opralo in začelo spirati zablode, ki so se me držale kot stare grinte.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
S ponedeljkom delna zapora te ulice
Pričeli bodo s sanacijskimi deli na kanalizacijskem kolektorju.
O tem danes govorim neobremenjeno, sproščeno. Čeprav, verjemite mi, ko mi je življenje to umazanijo trgalo s telesa oziroma ko mi je pralo ego, nisem niti malo uživala. Včasih mi je lekcijo dalo kakšno moje neprimerno dejanje, pogosto pa sem naletela na čudovite ljudi, ki so mi malo pobrusili kremplje in pokazali, da v tem svetu egoistični solisti pridejo samo okoli svoje osi na isto mesto. In bolj sem pozorna na ljudi okoli sebe, bolj opažam, kako velik in imeniten peskovnik medsebojne igre je življenje.
V vsaki interakciji se lahko odločamo, ali bomo nekomu dar ali zlo. Če se odločimo, da bomo izstopili iz ustaljenih okvirov, in to zares storimo, nam življenje še raje postreže z raznimi pikantnimi dodatki. Prepričana sem, da ne zato, ker bi nas želelo uničiti, ampak zato, ker z rastjo ni nič lažje in nam ni nič prihranjeno, temveč je z osebnostnim in predvsem duhovnim razvojem kvečjemu vse samo še bolj zahtevno. Bolj se trudimo odpraviti svoje zablode, več jih odkrivamo. Saj poznate tisto, da bolj koplješ, globlje lezeš. A tisti, ki upa kopati, je deležen notranjega spoznavanja in je vedno bliže zadovoljstvu. Ko pa enkrat človek doživi sladkost notranjega zadovoljstva, ga počasi mineva volja do marsikatere stvari, ki je bila do danega trenutka njegova zvesta spremljevalka.
Danes se najraje obdajam z ljudmi, ki s sabo nosijo veliko lopato – ne zato, da bi z njo udrihali po drugih, ampak da z njo kopljejo v svoje globine. Družba dobrih ljudi je nekaj tako lepega, da te kar mine, da bi se udeleževal omizij, kjer se odvijajo rumene debate na račun sosedov, znancev, sorodnikov. Sama sem pred leti mislila, da tako pač pogovori potekajo povsod, da malo opravljaš, kot perjad »krempljaš« po življenju drugih, kako sočno pristaviš in se zaradi tuje bede v svoji lastni počutiš bolje.
A zgodili so se mi ljudje, ki so mi na lep način pokazali, da se obnašam kot krt. In veliko jih točno v tem trenutku bere ta zapis. Vem pa, da ta zapis berejo tudi tisti, ki morda še niso zagrabili svoje lopate. Morda se z njo samo spogledujejo. Morda berejo celo tisti, ki imajo na rednem programu polna usta usta sosedov, znancev, sorodnikov in še koga. Sama poznam kar nekaj oseb, ki so večkratni doktoranti na temo življenja drugih ljudi. Brez izjeme so to osebe, ki v sebi ne najdejo zadovoljstva. Nekateri med njimi imajo veliko materialnega, drugi manj. Nekateri imajo družine, nekateri ne. A pod črto jih druži nezadovoljstvo. Poznam to, ker sem bila taka. Bila sem nezadovoljna, jezna, iskala sem zunanje razloge za lastno situacijo, drugi so bili krivi, zlobni, nerazumevajoči, sama pa nisem videla, da mi življenje samo nastavlja ogledala. Nezadovoljstvo je vedno znova rojevalo zavist, potrebo po obrekovanju, privoščljivosti. Nisem dojela, da sama privlačim to, kar sejem.
A na neki točki so mi bili poslani ljudje, ki so omilili ostrino mojega jezika, napihnjenost mojega ega in me pogledali kot osebo, ki nekaj išče, a še sama ne ve, kaj. Ljudje, ki so neverjetno dobronamerni, nesebični, požrtvovalni, ponižni, potrpežljivi – pravi svetniki svojega časa. In dali so mi priložnost, da se počasi osvobajam lovk zavisti – bolezni tega časa. In manj sem bolna, manj me gane, ko ljudje, ki – tako kot sama pred časom – ne vedo, kaj iščejo, vozijo sekret zavisti v mojo smer. Čeprav tega ne podpiram, teh ljudi ne obsojam. Zavedam se, da ima vsak v življenju lekcije, ki jih mora prestati. In vem, da je tudi zavist drugih nekaj, kar nam daje pomembno življenjsko lekcijo – da toleriramo tiste, ki še niso našli, kar iščejo, in da nanje pogledamo kot na nagajive otroke, ki iščejo kompas. Pravo, neminljivo zadovoljstvo.