Aprila letos je naše kraje obiskala večja skupina študentov iz ene od sosednjih držav, na svojih fakultetah se namreč iz različnih razlogov učijo slovenščino in radi prihajajo na strokovne ekskurzije v Slovenijo (tudi kam drugam kot na Bled ali v Ljubljano). Izkusili so tukajšnje pregovorno prekmursko gostoljubje in ga niso mogli prehvaliti. Zanimal pa jih je tudi naš šolski sistem. Od zunaj in od znotraj so si ogledali šolo ali dve in niso mogli verjeti svojim očem, ki so zrla v razkošje, kakršnega oni v svojih javnih šolah ne poznajo. Na eni od naših novejših šol smo jih kar težko prepričali, da to ni zasebna šola (neki študent je npr. omenil, da je bilo telovadnice na njihovi šoli za približno desetino velikosti telovadnice, ki jo je zdaj občudojoče opazoval), glede šolske prehrane na neki drugi šoli pa so se še bolj čudili in nas samo debelo in pisano gledali, ali jih morda nismo pripeljali v katerega od hotelov višje kategorije in jih zdaj vlečemo za nos ter jim vzbujamo zavist (pri njih menda šolarji jedo to, kar si prinesejo od doma, s šolsko malico se tam nihče posebej ne ukvarja). Gostitelji smo ob tem kar pokali od ponosa in se tudi sami čudili njihovemu čudenju, saj so vendar prišli iz bogate evropske države, ne pa iz kakšne zares revne dežele iz tretjega sveta. In prisegli smo si, da nikoli več ne bomo jamrali, kako slabo nam gre.
Na ta obisk navdušenih študentov iz tujine sem se spomnil pred dnevi, ko sem v enem od časopisov prebral prispevek o primerjalni raziskavi glede ambicij in želja kitajskih in zahodnih otrok med osmim in dvanajstih letom starosti. Kitajski otroci bi bili v glavnem radi kozmonavti, naši, zahodni, pa bi radi postali t. i. blogerji, spletni vplivneži ipd. Malo vem o kitajskem šolskem sistemu, prihajajo pa včasih iz azijskih koncev informacije, da so tamkajšnji šolski sistemi manifestacija discipline in odrekanja, tako rekoč torture. In če je v tem vsaj malo resnice, če potemtakem »trpinčeni« azijski otroci vidijo svojo prihodnost v raziskovanju neznanih razsežnosti vesolja kljub torturi šolskega sistema, medtem ko naši, ki v primerjavi z njimi živijo v vati, svoj življenjski cilj vidijo v (re)produciranju in prodajanju megle, potem … Grozna misel me je prešinila ob tem – ta naša prijazna šola, ki tako zgledno skrbi za dobro počutje otrok, za njihovo ugodje – ali je mogoče, da ta naša šola s svojo veliko prijaznostjo ubija tudi sanje in ambicije otrok?
V teku je prenova našega vzgojno-izobraževalnega sistema, nastajajo dokumenti, ki tako kot vedno slikajo nebesa na zemlji – v proces vzgoje in izobraževanja bodo vključeni vsi, pozabljen ne bo niti en sam posameznik, ne tisti podpovprečen ne oni nadpovprečen, digitalizirali se bomo, ustvarjali ugodno okolje za razvoj posameznika, temeljito, vseživljenjsko izobraževali učitelje in učence, bedeli iz ure v uro nad razvojem in napredovanjem vsakega posameznika posebej, vse je zapisano črno na belem in vse bo čudovito. Naša prijazna šola bo še bolj prijazna šola, kot je že, ob tem pa bo tudi konkurenčna kitajski in še boljša od nje in podobnih, kjer udobje morda ni tako zelo čislana vrednota. In čez deset let bodo tudi naši otroci poglede znova ambiciozno usmerjali v zvezdno nebo, ne pa v meglo »influencerstva«.
Ne vem točno, zakaj smo učitelji praktiki vedno skeptični glede novih reform. Morda zato, ker nam vedno, ko obljubljajo, da bo nova reforma prinesla kaj novega, npr. več časa za konkretno ukvarjanje z učenci, naložijo le dodatna birokratska dela. Že na začetku te zabijejo v trda tla realnosti s številnimi zahtevami po natančnem načrtovanju in vodenju evidenc, pisanju poročil o ukvarjanju z otroki ipd., končni rezultat pa pravzaprav ne zanima nikogar. Za ponazoritev: če bi kot učitelj glasbe ustanovil pevski zbor in pripravil javni koncert, to ne bi pomenilo nič, ker za koncerte ni časa. Pomemben bi bil načrt dela, evidence, poročila …, tudi če zaključnega koncerta sploh ne bi bilo. Skratka – praktiki se nikoli ne moremo znebiti občutka, da se vse dela le zaradi »fasade«, da pravzaprav vedno znova gradimo in obnavljamo nekakšno Potemkinovo vas, čudovite kulise prijaznosti in ambicij, ki potem resda mnoge očarajo, tudi tujce, za kulisami pa ni ničesar.
Pa še zaradi nečesa smo praktiki skeptični – tudi če nam bo z novo reformo uspelo usmeriti poglede učencev proti nebu, pa vsi mi ne moremo spregledali, da je naši družbi že davno uspelo sklatiti zvezde z neba. Kaj naj potem radovedni pogledi mladih ljudi iščejo na nebu?