V precepu sem, ali pisati o nedavnih tragičnih dogodkih v Srbiji, da ne podpihujem nervoze, agresije, strahu, a po drugi strani me ravno to, da se ne pogovarjamo o tem z nekim pametnim premislekom, najbolj žuli. Nikoli nisem želela slediti senzacionalističnemu načinu poročanja, vedno me je bolelo, ko so me okoliščine v službi k temu prisilile. Zato v našem časopisu in naših člankih na vestnik.si podrobnosti o osnovnošolcu, ki je ubijal po šoli, niste našli. Ste jih pa po številnih drugih medijih, še najbolj srbskih, ki so prvi dan pozivali k miru in žalovanju, naslednjega pa objavljali še najmanjšo podrobnost tega žalostnega dogodka. Ste se kdaj vprašali, zakaj mediji to objavljajo? Odgovor je sila preprost. Ker ljudje to berejo, beremo. Leta najbolj prodajani slovenski časnik na veliko objavlja krvoločne zločine, nesreče, tragedije ljudi z imeni in priimki, velikimi fotografijami. Tega ne bi počel, če ljudje tega ne bi kupovali. Več izvodov bo prodanih, večkrat bo članek prebran na spletu, več denarja se bo v medij steklo od oglaševalcev. Začarani krog.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Tomi Horvat priigral Sturmu pokalno trofejo!
Junak graškega Sturma je bil spet nogometaš iz Turnišča, ki je v finalu avstrijskega pokala na dvoboju z Rapidom izdatno pomagal svoji ekipi do zmage z 2 : 1 z zadetkom in asistenco za gol.
Mediji niso nastali, da bi kovali dobiček. Poslanstvo medija je obveščanje ljudi o tem, kaj se dogaja v njihovi okolici, državi, celini, svetu. Poslanstvo medija je, da ohranja družbene norme, opozarja na nepoštene prakse, razkrije kriminalce in tako prepreči, da bi še komu škodovali. Mediji hočeš nočeš soustvarjamo družbo, v kateri živimo, in nosimo del odgovornosti za to, kar se dogaja. A poslanstvo medija je plemenito, smo psi čuvaji in ne hišni kužki na povodcih kapitalistov. Seveda to pomeni tudi, da smo nemalokrat deležni pritiskov in poskusov vplivanja veljakov, naj česa ne objavimo, ali pa morda serviranja informacij, naj jih naivno objavimo. A to je že druga tema.
Kar me posebej muči pri dogodkih v Beogradu, so reakcije slovenskih šol. Več otrok z različnih šol, srednjih in osnovnih, sem vprašala, ali so se učitelji z njimi o dogodku pogovorili. Morda sem naivna, a pričakovala sem, da bodo prekinili pouk in povedali, kaj se je zgodilo. Ker, roko na srce, večina učiteljev ima med poukom pametne telefone pri sebi, otroci pa seveda tudi, tako da tega, da eni ali drugi niso takoj vedeli, kaj se je zgodilo, ne moremo trditi. Zgolj eden od vprašanih mi je rekel, da so se v šoli pri uri etike pogovarjali o dogodku, in sicer naslednji dan. Hvala tej učiteljici, zanima pa me tudi, zakaj se drugi niso. Če morda pretiravam s prekinitvijo pouka, bi lahko naslednje jutro sklicali sestanek z ravnateljem ali bi ta, če se že sami niso spomnili, naročil učiteljem, naj nekaj časa namenijo tej temi. Naj vprašajo otroke, kaj občutijo ob tem dogodku, jih je strah, so presenečeni, so ravnodušni. Jih je kdo vprašal, kaj bi storili, če bi se to zgodilo pri nas? So se vprašali učitelji, ravnatelji? Tokrat se ni zgodilo daleč na drugi strani oceana, ampak 500 kilometrov stran, to je toliko stran ali celo bližje, kot se mnogi poleti odpravite na morje.
Zanima me tudi, ali ste se starši pogovorili s svojimi otroki o tem. Ste jih vprašali, če jih kaj o tem zanima? Ne slepite se, da se o tem ne pogovarjajo s svojimi sošolci in prijatelji. Zelo verjetno je tudi, da vedo o napadu več kot vi, vprašanje pa je, ali si znajo razložiti, kaj se je zares zgodilo, kaj to v resničnem življenju pomeni in kako huda tragedija je to. Odrasli smo v šoku in osupli, si predstavljate, kako zmedeni morajo biti šele otroci? Ni se lahko pogovarjati o tem, nikakor ne, je pa nujno.
Čeprav smo družba, ki bi raje vse skupaj pometla pod preprogo in si rekla, še dobro, da se ni zgodilo pri nas. Nekaj se je dogajalo temu otroku, da je prišlo do takšnega dejanja. Kot se je nekaj dogajalo najstnicam v Celju, ki so trpinčile vrstnico. Ne glejmo stran in ne kažimo s prstom zgolj na druge, poglejmo tudi svoje vzorce obnašanja. Zdaj odrašča že druga ali tretja generacija otrok, ki so vzgojeni po načelih permisivne vzgoje, za katero je sam avtor priznal, da je napačna. Otroci, ki jim starši ne postavijo mej, ki nimajo empatije, so egoistični, bodo zelo verjetno takšni tudi odrasli. Je to res družba, v kakršni želimo živeti?