Po mesecu ozaveščanja o otroškem raku smo v rožnatem oktobru, ki mu bo sledil movember, mesec ozaveščanja o moških zdravstvenih težavah. Ravno v tem času se je na naslovnicah znašla onkološka klinika UKC Maribor. Onkologija v Mariboru je pridobitev za vse, ki živimo v tem delu države. Predstavljajmo si, da bi se morali vsak dan v občutljivem delu življenja voziti v Ljubljano in nazaj. Za vse, ki potrebujejo onkološko zdravljenje, je to obdobje naporno v vseh pogledih. Tudi če odmislimo težave, ki spremljajo potek bolezni in zdravljenje, tudi onkološki inštitut v Ljubljani nima možnosti, da bi zdravil neomejeno število bolnikov.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Državljani, ki zbolijo, očitno niso nekaj, kar bi bilo strateškega pomena. Ko razmišljam o zbiranju zamaškov, dobrodelnih koncertih, zbiranjih prispevkov in prireditvah, ki jih pripravljamo za nezanemarljivo število predvsem otrok in mladostnikov, ki potrebujejo bolj kompleksno zdravljenje ali napotitev na zdravljenje v drugo državo. Država smo (menda) ljudje, a vsakokratna oblast ima običajno več dela sama s sabo kot z državljani. Državni sekretarji in drugi res obiskujejo zdravstvene ustanove, ko je treba prerezati rdeč trak, se nastaviti fotografom in pohvaliti z dosežki in najnovejšo tehnologijo, ki jo na novo odprti oddelki ponujajo. Pred omenjenim smehljanjem za fotografe se zaposleni pred odprtjem potrudijo in prostore počistijo, da predstavniki ljudstva ne bi videli česa neuglednega. Obratno bi moralo biti. Treba bi jim bilo pokazati tiste prostore, ki so najmanj urejeni in najbolj potrebni obnove, najbolj obrabljeno tehnologijo in podobno. Odločevalci naj vidijo, o čem odločajo in v kakšnih razmerah skrbijo za državljane v zelo občutljivih obdobjih. Sicer ni le onkološka klinika v Mariboru tista, pri kateri se mi zdi neodgovorno zavlačevati z deli zaradi neskončnih pogajanj, tudi kakšno kliniko v naši največji bolnišnici v Ljubljani bi bilo treba (že pred desetletji) obnoviti v skladu s potrebami. Za to smo jih izvolili, predstavnike v državnem zboru namreč, da se ukvarjajo in predvsem rešijo takšne zaplete, kot je mariborski.
Prepričan sem, da niti enim ne drugim vpletenim ni lahko. Stanovalcem tiste zgradbe na Masarykovi, ki stanujejo skoraj dobesedno v bolnišnici, ne, tistim, ki na onkološko zdravljenje, pa tudi v druge zgradbe UKC hodijo, prav tako ne. Dostop do onkološke klinike je milo rečeno težaven, vse, kar je povezano z zdravljenjem, je najmanj bizarno. Predstavljajte si, da vas posadijo na hodnik, vam vstavijo cevko, mimo vas se sprehajajo, ker pač drugače ne gre. Zaposleni se prek parkirišča sprehajajo med pločevinastimi zabojniki, ki jim služijo kot delovni prostori, in kliniko, ker jih čakajo bolni in svojci, da ne govorimo o reševalnih vozilih, ki v skoraj artističnih manevrih pripeljejo bolne na terapijo. Pri tem ne gre spregledati, da jih ne pripeljejo na neke lepotne popravke, ki lahko počakajo. Govorimo o terapijah, ki so bitka s časom, telesno in duševno naporne, z zavedanjem, da se bolezen lahko v trenutku poslabša.
Pri takšnih rečeh nikakor ne sprejemam besed babic, ki so vzdihnile »tako pač je«. Izvolili smo vas, da ne bo tako, vam zaupali, čeprav se vsak izmed nas zaveda, da so predvolilne obljube zbirka lepih misli in želja, vendarle pričakujemo ali bolje zahtevamo, da se država posveti državljanom, brez njih namreč tudi države ne bo. Onkološki bolniki že zdavnaj niso na zadnji postaji, in tudi če so, si zaslužijo, da se njim in tistim, ki zanje skrbijo, zagotovijo normalne razmere bivanja in dela.
Morda bi bilo pametno uvesti še kak mesec ozaveščanja o nepotrebnosti zbiranja zamaškov in dobrodelnih koncertov in hkratni dolžnosti države, da poskrbi za državljane in državljanke v vseh življenjskih okoliščinah. Ne le statističen uspeh, oprijemljiv naj bo.