Karl Gottlob von Anton, Allgemeiner litterarischer Anzeiger, 1797: »V zunanjem kotu Madžarske, med Hrvaško in Štajersko, predvsem v Zalski in Šomodski (Sümeg) županiji, prebiva majhno slovansko ljudstvece, ki ne samo da ima svoj, od drugih Slovanov na Madžarskem razlikujoč se jezik, ampak je tudi te sreče, da ima tiskane knjige.« (prev. Franci Just)
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Oktobra je v Zavodu Primoža Trubarja (ZPT) potekal mednarodni znanstveni simpozij, ki je bil posvečen Küzmičevemu temeljnemu delu (pa tudi bližajoči se 500. obletnici rojstva Adama Bohoriča). V predavalnici evangeličanskega župnišča se je zbrala (v živo in prek zooma) pisana druščina domačih in tujih znanstvenikov z dopisnim članom SAZU, jezikoslovcem Markom Jesenškom na čelu. Duša in gonilna sila tega projekta pa je bila domačinka, latinistka Klavdija Sedar. (Sedarjeva je pred kratkim postala direktorica ZPT in prepričani smo lahko, da bodo za njo ostale globoke sledi, z njenim imenovanjem dobivamo – o tem sem prepričan – eno pomembnejših humanistično-družboslovnih intelektualnih in raziskovalnih središč v naši regiji.)
Na omenjenem simpoziju je literarni zgodovinar Franci Just, najboljši poznavalec slovstva in književnosti pokrajine z obeh bregov Mure, predstavil svoje presenetljivo odkritje, da so o Küzmičevem prevodu poročali že veliko prej, kot je doslej veljalo v literarni zgodovini. Informacija o Küzmičevem prevodu naj bi po ugotovitvah literarnih zgodovinarjev pljusnila med avstrijske Slovence okrog leta 1810, znanstveno dokazljivo je pravzaprav le to, da je o Küzmičevem Nouvem zákonu pisal Jernej Kopitar leta 1810 v članku Patriotische Phantasien einen Slaven (v Vaterländaische Blätter 3/9), obstaja pa še nekaj ugibanj na podlagi zapisov publicistov ali literarnih zgodovinarjev, ki so omenjali objave poročil o Küzmičevem prevodu v publicistiki, vendar ta poročila niso dokazana z nobenim konkretnim dokumentom. Just s svojim odkritjem letnico postavlja dobrih deset let nazaj, že leta 1797 je namreč zgodovinar in jezikoslovec Karl Gottlob von Anton v leipziškem časopisu Allgemeiner litterarischer Anzeiger v nemščini objavil poročilo o prevodu Nove zaveze v jezik majhnega slovanskega ljudstva iz Ogrske. V tem članku Gottlob poroča tudi o drugih knjižnih besedilih tega ljudstva, katerega jezik se razlikuje od drugih slovanskih plemen na Ogrskem, tudi od kajkavščine, in je bolj podoben jeziku avstrijskih Slovencev. Gottlob piše še, da to ljudstvo o sebi pravi, da so »Sloveni«, svojemu jeziku pa, da je »stari slovenski jezik«. Zapiše tudi zanimivo tezo, da so bila protestantska dela najbrž natisnjena v Sopronu (in ne na primer v Halleju, kot piše na naslovnici Küzmičevega prevoda Nove zaveze).
V tem trenutku je težko predvideti vse implikacije Justovega odkritja. Gottlob ni čisto nova figura na šahovnici slovenske literarne zgodovine, dopisoval si je z Antonom Tomažem Linhartom, ta mu je namreč pošiljal informacije o slovenskem jeziku (kot piše Just, je na to korespondenco slovensko javnost prvi opozoril Alfonz Gspan leta 1966), vendar vsebina Gottlobovega članka gotovo odpira nekatera nova raziskovalna vprašanja in je zato morda sled, ki vodi do še kakšnega novega odkritja, morda pa narekuje tudi prevetritev dosedanjih literarnozgodovinskih spoznanj in prepričanj (prevetrena pa bo morda tudi kakšna politično-ideološka manipulacija in teorija o tem »ljudstvecu« ali kakšen lokalpatriotski mit). Skratka sled, o kakršni sanjajo vsi znanstveniki, ki se ukvarjajo s takšno ali drugačno zgodovino.
Justovo odkritje je »otrok« digitalne dobe. Pravijo, da se na spletu najde skoraj vse. Največ je sicer smeti, nekaj pa je vendarle tudi zlata. Zlata nikoli ni bilo na pretek v analognem svetu, v digitalnem ni nič drugače. Še vedno je tudi malo takih, ki zlato znajo najti. Morda iščejo na napačnem kraju ali jih zmede kaj drugega. Na primer megalomanija. Just je »rudaril« po digitaliziranih arhivih in knjižnicah, kajti vse več tovrstnih ustanov objavlja svoje gradivo na spletu, tako pa to gradivo postaja dostopno uporabnikom na vseh koncih sveta. Iskanje po digitalnih labirintih neobvladljive količine podatkov se sicer zdi podobno iskanju igle v kopici sena, najdba pa povsem naključna, določena tako rekoč z usodo. Vendar je dolgotrajno, naporno brskanje po arhivih bolj malo povezano z usodo, bolj pomembna sta disciplina in vztrajnost raziskovalca. In osebnostna ter znanstvena skromnost.