Podnebne spremembe nas že nekaj časa opozarjajo, da bomo morali marsikaj spremeniti, če želimo ohraniti kvaliteto življenja in ne uničiti narave za nadaljnje generacije. Človeštvo mora čim prej uveljaviti celovit in kompleksen sistem ukrepov, med katerimi se najpogosteje omenja omejevanje izpustov toplogrednih plinov, to pa je odvisno od uporabe zelene energije, pridobljene iz obnovljivih virov. Pomemben dejavnik pri tem je promet, tudi osebna vozila. Električni avtomobili so bili priljubljeni v drugi polovici 19. in na začetku 20. stoletja, vendar so jih takrat izpodrinili avtomobili na fosilna goriva, zadnja desetletja pa se spet uveljavljajo.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Mreža polnilnih postaj se širi tudi v Pomurju, ponekod storitve polnjenja že zaračunavajo
Ob razmahu zelene mobilnosti se porajajo številni pomisleki glede vzdržnosti električnega omrežja in razgradnje odsluženih baterij.
Velika mesta so zaradi koncentracije ljudi in podpornih sistemov žarišča onesnaževanja, zato sta za mesta nujna učinkovit in poceni javni prevoz ter prehod na električne avtomobile. Ob tem so na mestu pomisleki, da se okoljski problemi le prestavljajo drugam in do neke mere tudi v drugo časovno obdobje. Električna vozila so med vožnjo nedvomno manjše breme za okolje, vendar je treba električno energijo nekje proizvesti in jo prenesti do mesta odjema, enako je z baterijami – treba jih je proizvesti in na koncu življenjske dobe razgraditi. Glede proizvodnje je marsikaj znanega. Vemo, kateri materiali so nujni, kje so največja nahajališča, kakšne posledice za okolje ima njihovo pridobivanje, in možno je oceniti, kako se bo glede na trende gibalo povpraševanje po njih. Razgradnja in reciklaža ogromnih količin baterij pa sta še vedno veliki neznanki. Upam lahko, da bodo nove raziskave prinesle nujno potrebne rešitve trenutnih problemov in morda tudi prepotreben tehnološki preboj. S polnilnimi postajami se dogaja marsikaj, vendar bosta v kratkem kapital in politika uredila to področje, da bo na razpolago dovolj cenovno zanimivih možnosti.
Fotovoltaične sončne elektrarne imajo življenjsko dobo od 25 do 30 let, investicija vanje pa se povrne v petih do desetih letih, zato so zelo zanimive za investitorje tako za zasebno kot tudi poslovno sfero. Zaradi zastarele infrastrukture za distribucijo marsikomu sistemski operaterji distribucijskega omrežja z električno energijo zavrnejo izdajo soglasja za priključitev, pa čeprav država spodbuja s subvencijami gradnjo takih elektrarn. Tako smo v začaranem krogu. Glede na zastarelo električno omrežje in na dolgotrajnost širitve tega bi bilo najbolje, če bi lahko napajali svoja vozila in tudi preostale porabnike kar iz lastnih zalog električne energije, ki bi bila po možnosti zelena in pridobljena lokalno, da ne bi obremenjevala sistema za distribucijo. To so trenutno le pobožne želje.
Živimo v turbulentnem obdobju, ko še vedno ugibamo, kakšno je pravo ravnotežje med oskrbo z energijo, okoljsko trajnostjo, ekonomsko učinkovitostjo in družbeno sprejetostjo. Družba in politika se morata zavedati kompleksnosti različnih vidikov oskrbe z energijo in to upoštevati pri prehodu na zeleno energijo. Nenehno povečevanje porabe in proizvodnje energije se bo prej ali slej moralo ustaviti, da ne uničimo našega planeta. Planeta B ni. Rešitev je torej v preobrazbi družbe, da bo porabljala manj, tudi energije.