Sovražni govor je tema javnih razprav na vseh ravneh. Seveda to ni nič novega, prej obratno. Kako ga omejiti ali ustvariti vključujočo in sočutno družbo, je postalo vprašanje, ki je ob neverjetnem razmahu družbenih omrežij in umetne inteligence vse bolj pereče. Spomnim se še časov, ko je bil sovražni govor lepo zapakiran v članke tipa mnenja bralcev. Danes to obvladamo bolj sofisticirano. Sovražni ali žaljiv govor je boleč za vsakega, ki se ga dotakne, a pri tem me najbolj skrbijo mladi, zelo mladi. Že v osnovnih šolah se s pomočjo vseh spletnih orodij rojeva vse bolj brutalno nasilje. Saj vemo, klofuta boli nekaj časa, posnetki in vsebina spletnih orodij ostanejo dosegljivi v nedogled. Svetovalci se trudijo naučiti mlade, kako ravnati v takšnih primerih in kakšne so možnosti, da ne pride do tragičnih posledic. Kljub vsemu trudu pomoč pogosto pride prepozno ali ko se zgodi tragedija. Po vojni so vsi generali, mar ne?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Stečajni upravitelj JP Prlekija nalil več litrov čistega vina: "Če bi živel na območju Ljutomera, bi si 31.7 naredil večjo zalogo pitne vode"
Borut Soklič, stečajni upravitelj nesrečnega Javnega podjetja (JP) Prlekija, je na več kot uro trajajoči tiskovni konferenci na sedežu podjetja v stečaju nanizal nekaj bolečih argumentov, zaradi katerih bi morali zazvoniti vsi alarmi glede zagotavljanja oskrbe s pitno vodo.
Vzemimo samo pomursko pokrajino. Priznam, da sem idealist. Vedno sem bil mnenja, da smo vse prej kot sovražno naravnani, da si želimo in upamo na najboljše za vsakogar izmed nas. Roko na srce, država ni ravno velika, zato bi bilo pričakovati, da bomo stopili skupaj in rekli ne vsem oblikam sovražnega govora in razdeljevanja ljudi na te in one. Resničnost me je seveda naučila, da niti približno ni vse tako lepo. Večina se nas spomni časa, ko so bili druženja in vse oblike družabnega življenja močno okrnjeni. Želeli smo se družiti, pogovarjati, zabavati, skratka biti drug z drugim. Le malo časa sta trajala navdušenje in prijaznost. No, te morda pod površinsko prijaznostjo niti ni bilo. Po vseh zaporah imam vse bolj občutek, da je postalo vzdušje le še bolj sovražno in da teme, ki se jih lotevamo, še bolj razslojujejo družbo.
Redko prebiram komentarje in forume, a vseeno bi najraje katerega izmed avtorjev vprašal, ali se zaveda, čigave stavke uporablja pri širjenju svojega mnenja. Stavek Če laž dovolj pogosto ponoviš, postane resnica je namreč zelo rad ponavljal propagandni arhitekt nacistične ideologije. Morda se zdi koristno postreči s stavki, ki smo si jih prilagodili, ali polresnicami, iztrganimi iz konteksta, v trenutnem navalu jeze in prepričanja, da je treba nekaj ali nekoga denuncirati. Ob tem seveda nihče ne razmišlja o posledicah, ki so lahko usodne.
Učili so me, da je treba v napetih okoliščinah najprej vse okoli sebe pomiriti, danes velja obratno, vse bolj je treba podžigati strasti. Iskreno upam, da bo večina kmalu spoznala, da ni nikakršne potrebe po razburjanju brez potrebe. Že definicija sovražnega govora je v luči področja svobode govora zapletena. Vseeno bi se veljalo spomniti, da smo ljudje. Papir in definicije veliko prenesejo, prav tako razprave. Kako bomo uresničevali te smernice, je odvisno od nas samih, prav tako sem trdno prepričan, da česar našim najmlajšim ne pokažemo ali jih ne naučimo, tega tudi ne vedo.
Nihče in nikakršna smernica ne bo rešila ali odpravila sovražnega govora, če lahko govorimo le o govoru, ko je vedno več spletnega nasilja, in če se ne bomo tega lotili vsak pri sebi. Odločiti se bo treba, da ne bomo otrok vzgajali v tako strupenih okoljih, kot jih poznamo, ne le po svetu, ampak veliko bližje. Zgledi vlečejo in to, kakšen zgled dajemo, je bolj pomembno, kot smo si pripravljeni priznati. Ne gre pričakovati, da bodo otroci bolj vključujoči, kar sicer sami po sebi so, če jih skoraj od rojstva po tihem učimo sovražnosti do drugih, ki niso natančno takšni, ko smo si jih zamislili.
Čas bi bil, da jih naučimo, da je popolnoma vseeno, če ima kdo na glavi pol botaničnega vrta, to ne pomeni nujno nekaj slabega. Radi govorimo o čaru prepleta jezikov in kultur, a le dokler ne zmoti naših nazorov, ki so sicer enakovredni nazorom drugih, a v naših očeh še vedno nesporno edini pravi. Dokler se bomo vsi držali samo lastnih prepričanj, ne da bi vsaj pomislili na to, da imajo lahko tudi drugi prav, in se obkladali z zmerljivkami, ne bo nič bolje.