Včasih so bili garant za to, kaj je mraz in kaj vročina, bogovi, še nedolgo nazaj nam je mrzlo-vroči red predpisovala ta ali ona partija. V času postmoderne pa ni nobenega tovrstnega garanta, dogovor bi lahko sklenili le navadni smrtniki. Diskurzi so samozadostni in enakovredni, ni več metagovorice, ki bi nam kar koli zagotavljala. S tem imamo velike težave v Sloveniji (in še kje).
1. Enega od ministrov so zadnjič zalotili v gostilni in ga vprašali, kaj je tam počel, ko pa so gostilne zaprte, in ali je pozabil, da je bil prav on med tistimi, ki so gostilne z zakonskim odlokom zapečatili. Minister je na to odgovoril, da je pil samo vodo. Celo imenitno se mu je zdelo, da so ga ob tem primerjali z Neilom Armstrongom, ki je prvi stopil na Luno, tako kot je on bil prvi, ki je v Ljutomersko-Ormoških goricah pil vodo. Kot da bi ga kdo spraševal o tem! To je podobno, kot če bi žena v domači postelji našla moža golega na sosedi in ga vprašala, s čim si je to zaslužila, mož pa bi ji odgovoril, da »oneja« sploh ni vtaknil v sosedo.
2. Kandidat opozicije za novega mandatarja pride s sestanka sveta stranke (ali nekaj takega) in v kamere pove, da ima enotno podporo svoje poslanske skupine. Novinarji se potem čudijo, kako je to mislil, ko pa sta na tem sestanku bila le dva od petih poslancev njegove stranke. Njegova izjava spominja na duh šale iz časov hladne vojne: V neki olimpijski disciplini so nastopale samo tri države ‒ Jugoslavija, ZDA in Sovjetska zveza. Zmagali so kajpada Jugoslovani (to je bila jugoslovanska šala), Američani so bili drugi, Sovjeti pa tretji. Ameriški novinarji so poročali, da so ZDA osvojile srebrno medaljo, Sovjeti pa so bili zadnji; Sovjeti so poročali, da je njihova ekipa osvojila bronasto medaljo, Američani pa so bili predzadnji.
3. Nek drugi minister se je osramotil z neuspelim poskusom prehoda meje v sosednjo državo in je potem o tem pripovedoval marsikaj, od tega, da je kontroliral policijo sosednje države, do tega, da o tem na novinarski konferenci novinarjem pač ne bo odgovarjal, potem pa je v Odmevih na TV SLO izrekel čarobno besedo, misel, da je kriva Udba. Pripadnikom njegovega plemena je bilo takoj jasno vse. (Pripadnikom drugega plemena pa je bilo na podoben način jasno vse, tudi to, da je dva od pet vse, ko je njihov kandidat za premiera v neki drugi pravljici izgovoril drugo čarobno besedo. Uganite, katero.)
Ena od šol psihoanalize takim »čarobnim«, »vseobsegajočim« besedam pravi označevalec gospodar. V resnici takšna beseda nima nobenega pomena oz. je pomen povsem izpraznjen, hkrati pa (za vernike določene ideologije ali nazora) lahko pomeni kar koli. Zanimivo pa je to, da je ta psihoanalitična smer vzorec za ta čarobni »označevalec« našla pri C. Levi-Straussu, slavnem francoskem antropologu, oz. njegovem razumevanju koncepta »mana«. »Mana«, »manitu«, »orenda« in podobne besede so po njegovem mnenju bile v t. i. preprostih družbah podobni označevalci brez lastnega pomena, ki pa so lahko prav zaradi tega pomenili kar koli. A te besede so bile temeljna interpretativna vez magične misli. Dandanes, ko je temeljni interpretativni družbeni sistem znanost, pa so tovrstni označevalci samo še mašila brez kakršne koli čarobne moči, morda je nekdanjo moč mogoče zaznati le še v njihovi davni etimologiji. Brez te moči imajo samo še podobno funkcijo kot čivkanje pri ptičih ali čričkanje pri čričkih, z njimi preverjamo, ali smo še na liniji s sogovornikom, še bolj pa, ali smo v stiku s samim sabo. Tovrstna beseda, je pisal C. Levi-Strauss, je v sodobni francoščini npr. beseda »truc«. Podobno mašilo je v nemščini »Ding« in v madžarščini »izé«, hrvaščini »onaj«, slovenščini »oné«, prekmurščini »onej« itn. To so samo še nadomestne besede, ki nimajo pravega pomena ali pa je pomen tako širok, da lahko pomenijo marsikaj. Za razliko od magičnih »udb«, »man« ipd. pa niso tako čudežno magične ali strupeno hujskaške, da bi ljudem jemale razum, ampak jim nasprotno pomagajo pri vseh mogočih zadregah in besih: govorcu, ki ima težave s spominom, pomagajo, da ne obmolkne, človeku, ki je primitiven, blažijo njegovo vulgarnost in je takoj videti bolj kultiviran, lahko pa s temi besedami govorec poimenuje tudi tiste, o katerih je prepovedano kritično govoriti. Tudi vse politikantske oneje, ki ga onejajo na vse mogoče načine.