vestnik

(KOLUMNA) Pomirjeni z minljivostjo

Selma Sofija Grah Zelko, 16. 8. 2019
Adriana Gašpar
Minljivost. Fotografija Adriana Gašpar
Aktualno

Eno najbogatejših spoznanj sem doživela na poti sprejemanja lastne minljivosti. Obogatila sem se za zavedanje, da je življenje preizkušanje in delovanje brez predaha, in da vsi prej ko slej z določene točke odrinemo naprej.

Za nami ostanejo spomini in tisto nefizično, ki ga je pogosto neenostavno razumeti. Minevanje največkrat razumemo zgolj kot smrt živih bitij, pa vendar je v naših življenjih prav tako veliko drugega minljivega; minljiva leta, minljiva prijateljstva, minljive zveze, minljive zaposlitve, minljivo zdravje itd. Nekatere minljivosti so naša lastna odločitev, v nekatere nas povabi življenje, nekatere pa se zgodijo brez, da bi lahko nanje vplivali.

Minljivost rada poimenujem pokojnost, ker je to nekaj, od česar smo se na nek način v preteklosti poslovili. Pravijo, da se o pokojnih govori samo lepo, a vemo, da je to zgodba brez življenjske energije. O pokojnih se namreč govori tako, kot so sami v svojem času zarisovali lastno podobo v spominu drugih. Vsi pa smo kdaj komu dar in drugič komu zlo, pa se tega sploh ne zavedamo.

Realno gledano smo na dolgi rok vsi pokojni; vsaj naše fizično. Pa vendar se v vsakem življenjskem obdobju na različne načine spoprijemamo z dejstvom minevanja. Praviloma se mirnost v minevanju z leti povečuje in krepi. Verjamem, da je to delno posledica razumevanja naravnega potega fizičnega obstoja, delno pa tudi kot posledica globljega resoniranja z našim nefizičnim. Včasih se prijateljstva končajo preden razumemo, da je to bila verjetno našega lastnega nefizičnega odločitev, ki se je takrat nismo zavedali. Podobno je v partnerstvih in tudi v odnosu do materialnega, če hočete. V vseh teh stanjih smo soustvarjalci danega in imamo do neke mere aktivno vlogo.

kolumna selma