Za nami ostanejo spomini in tisto nefizično, ki ga je pogosto neenostavno razumeti. Minevanje največkrat razumemo zgolj kot smrt živih bitij, pa vendar je v naših življenjih prav tako veliko drugega minljivega; minljiva leta, minljiva prijateljstva, minljive zveze, minljive zaposlitve, minljivo zdravje itd. Nekatere minljivosti so naša lastna odločitev, v nekatere nas povabi življenje, nekatere pa se zgodijo brez, da bi lahko nanje vplivali.
Minljivost rada poimenujem pokojnost, ker je to nekaj, od česar smo se na nek način v preteklosti poslovili. Pravijo, da se o pokojnih govori samo lepo, a vemo, da je to zgodba brez življenjske energije. O pokojnih se namreč govori tako, kot so sami v svojem času zarisovali lastno podobo v spominu drugih. Vsi pa smo kdaj komu dar in drugič komu zlo, pa se tega sploh ne zavedamo.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V Kančevcih slovesno ob srebrni maši brata Milana
Župnik Milan Kvas je novo mašo opravil leta 1999, v Kančevce je prišel leta 2016.
Realno gledano smo na dolgi rok vsi pokojni; vsaj naše fizično. Pa vendar se v vsakem življenjskem obdobju na različne načine spoprijemamo z dejstvom minevanja. Praviloma se mirnost v minevanju z leti povečuje in krepi. Verjamem, da je to delno posledica razumevanja naravnega potega fizičnega obstoja, delno pa tudi kot posledica globljega resoniranja z našim nefizičnim. Včasih se prijateljstva končajo preden razumemo, da je to bila verjetno našega lastnega nefizičnega odločitev, ki se je takrat nismo zavedali. Podobno je v partnerstvih in tudi v odnosu do materialnega, če hočete. V vseh teh stanjih smo soustvarjalci danega in imamo do neke mere aktivno vlogo.
Ko pa se soočimo z minljivostjo drugih, pa nam mehanizmi, ki v lastni situaciji relativno delujejo, pustijo na cedilu. Ko je v odhajanju nekdo drug, predvsem tukaj mislim na svojce, nas lastna nemoč zadene z vso silo. Ko se končuje ali čuti bližajoč konec fizičnega obstoja nam ljubih, smo pogosto le v vlogi podpornega osebja, opazovalcev in se počutimo nemočne. In to slednje identificiram kot bolečino; biti nemočen. Človek v odhajanju ali tisti v bolezni svojo situacijo dojema popolnoma drugače, saj se to dogaja njemu in je sam tisti, ki lahko kaj naredi, pa čeprav je to samo sprejemanje bolniške oskrbe. Svojci pa to doživljajo popolnoma drugače. Lahko bi rekla, da bolniki in osebe v odhajanju pogosto spominjajo na oko orkana, ki je popolnoma mirno, čeprav ima veliko dela v notranjosti. Okolica pa je drugi del orkana, ki se v vrtincu zaganja okoli mirnega območja in pogosto je slišati bolnike, kako sprašujejo "Pa kaj sploh hočete?".
In čeprav na situacijo gledamo z različnih bregov, se vsem dogaja eno; vrtenje slik spomina, ki so se obojestransko vtisnile v našo zavest in podzavest. Verjamem, da bi vsak od nas želel kak trenutek iz spomina popraviti in ga narediti svetlejšega. Žal je to le žalostna želja po gašenju pogorišča, katerega za časa lastnega soustvarjanja nismo zavarovali pred lastnim delovanjem. Vredno je negovati medsebojne odnose; s tem najbolj bogatimo sebe in vse okoli nas. Koga ali kaj pa bogatimo, če začnemo z negovanjem šele takrat, ko nosimo cvetje in sveče na grobove, pa se mora vprašati vsak sam.
