Prvi drobni poganjki na drevesih v vrtu me vsako leto znova presenetijo, kot bi se čez noč spremenil svet. Tam, kjer so še včeraj visele puste in suhe veje, nenadoma pokuka iz lesa življenje. Trava je ozelenela, v suhi gošči ob zidu so pognale vrtnice. Pomislim, tudi narava potrebuje navdih, da poženejo cvetovi, ki bodo nekoč morebiti v navdih pozornemu opazovalcu ali pesniku, da bo zmogel pričarati skrivnost notranjega življenja. Sila, nevidna notranja moč, ki ji pravimo življenje, je, kljub temu da vemo o naravi vedno več, še vedno skrivnost. Globlje kot prodiramo v mikroskopsko notranjost materije, v subatomski svet, in ko hkrati potujemo s teleskopi vedno dalje v širno vesolje, toliko bolj se nam razkrivajo krhkost, ranljivost in tudi dragocenost ter enkratnost življenja.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
To je srečnež, ki prejme vstopnici za Murino nouč
Na našem facebook in instagramu profilu smo pripravili prvo v nizu nagradnih iger, v katerih bomo v sodelovanju z NŠ Mura podeljevali vstopnice za Murino nouč.
Znanost se vedno bolj približuje meji med vidnim in nevidnim, med tem, kar še lahko zaznajo najbolj občutljivi senzorji in kompleksne laboratorijske naprave, ter med tistim, kar je onkraj, o čemer še ne vemo nič. Vedno bližje nam je misel, starodavna predstava, da poleg čutno nazornega sveta, kljub njegovi majhnosti ali nedoumljivi razsežnosti, ki ga lahko otipamo, vidimo, merimo, obstaja morebiti še drug, paralelen, povsem drugačen svet, ki nam je dostopen samo kot predstava, sanje, domišljija. Nekaj, česar ne moremo izmeriti, vendar na neki način lahko samo predpostavljamo, tudi slutimo, tako kot dojemamo lepoto, cvet, ki se odpira. Veliko vprašanje o izvoru, namenu in predvsem o smislu življenja je vznemirjalo človeka že od pradavnine. Vsaka doba, kultura in civilizacija si je poskušala pričarati odgovor po svoji podobi. In presenetljivo je spoznanje, da noben odgovor ni povsem napačen niti dokončen, kar je še posebej vznemirljivo. Dokler je človeka pomirjala in nagovarjala postavitev kamnov v določeni konstelaciji, dotlej je v kamnitih megalitih slutil smisel, tako v kozmosu kot tudi globoko v sebi. Ko se je navidezni red porušil, je človeštvo znova začelo iskati nove in vedno bolj zapletene odgovore, bodisi religiozne, znanstvene ali pesniške, o svojem bistvu v tem svetu. In še danes je tako.
Pred kratkim je bil svetovni dan poezije! Nekako v duhu časa, da ima že skoraj vsaka dejavnost ali stvar svoj dan, je končno tudi poezija dobila svoj pobarvani razdelek v koledarju. Ciniki bi rekli, da imajo svoj svetovni dan predvsem stvari, ki so ogrožene ali celo pred izginotjem, ter da se na ta način skuša zgolj ozavestiti javnost pred njihovim dokončnim izginotjem iz narave ali zgolj iz zavesti sodobnega človeka. Pomislimo samo na svetovni dan čebel, spanja in človekovih pravic. Pesem je zares narejena iz jezika, tako kot so iz jezika sestavljene mnoge človekove dejavnosti. Sporazumevanje, trgovanje, tolažba in obrekovanje, vse to za človeka tvori neki pomen, ampak poezija je zares narejena iz občutka, pogleda, ki mnogim, ki ji znajo prisluhniti, podarja tudi smisel. Roža cveti, to ima pomen za botanika, vendar je hkrati tudi lepa, kar ima dodaten smisel za njenega občudovalca.
Pa vendar, verjamem, da poezija kot ena od človekovih temeljnih naravnanosti ne bo nikoli zares presahnila, kljub njeni večni ogroženosti. Poezija je zares čudenje, občutek za skrivnost sveta, ki ostaja, kljub temu da je odgovorov vse več. Drugače rečeno, poezija je tu za to, da postavlja vprašanja, tako o cvetu, ljubezni in tišini.