Vselej, ko pridem na vrsto za kolumno in razmišljam, kako bom tokrat izlil dušo, si po tihem dopovedujem, da tokrat pa res ne bom pisal o politiki. Potem vseeno pišem o politiki. Verjetno vam ni treba dvakrat ugibati, že po naslovu in avtorju sodeč, da bo tudi tokrat beseda tekla o politiki. Žal mi je, naj jo ljubimo ali sovražimo, kroji naša vsakdanja življenja in je sopisec usode naših otrok. Toda, pozor. Ta politična kolumna vsaj na prvo žogo ne govori o tem, kako je vse narobe in kako so vsi politiki koruptivni, nesposobni in nevredni našega zaupanja ter kako plebs zmeraj pade na isto finto. Zakaj nismo kot tisti, ki »niso bili pijani od razkošja, ki so si ga privoščili zaradi bogastva, in niso izgubili samoobvladovanja in zato jim ni spodrsnilo, ampak so bili trezni in so ostro videli, da se vse te reči povečujejo hkrati z njihovim medsebojnim prijateljstvom, združenim s krepostjo, in da te iste reči propadajo, ko se začnejo ljudje zanje gnati ter jih častiti – in da z njimi propade tudi krepost«?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
S ponedeljkom delna zapora te ulice
Pričeli bodo s sanacijskimi deli na kanalizacijskem kolektorju.
Gre za citat iz enega izmed del grškega filozofa Platona, ki opisuje prebivalce mitske Atlantide. Bi lahko bili takšni tudi Pomurci? Zagotovo. Veljamo za srčne, skromne in morda še pretirano ponižne ljudi, a tisto, kar nam po prepričanju mnogih manjka, da bi zasijali v vsem svojem sijaju in bogastvu, so ključi do lastnega kraljestva. Zdi se, kar zelo radi omenjajo in poudarjajo tudi pomurski župani in drugi regijski voditelji, da naš razvoj v preveliki meri omejuje Ljubljana – centralna oblast. Ta, v manjši meri odvisno od tega, kdo jo ima v rokah, bolj ali manj vselej izvaja centralizacijo in se na naše razvojne razlike, potrebe in izzive požvižga. Že večkrat je v naši regiji – te v Sloveniji obstajajo zgolj v pogovornem jeziku – ob neusklajenosti drugih in mencanju države zaokrožila ideja, da bi bilo Pomurje neke vrste pilotska regija kot poskusni zajček.
To bi bilo sicer, kot je bilo ugotovljeno, v praksi neizvedljivo, a za hipec si predstavljajmo, da bi Pomurje res postalo pokrajina s polnimi pristojnostmi odločanja o svoji poti razvoja. Imeli bi lastno univerzo, protitočno obrambo z letali na rakičanskem letališču, velike športne dvorane v vsakem drugem kraju, stadion za najmanj 10 tisoč gledalcev, protipoplavni center, polja bi namakali iz reke Mure, črpali bi neomejene količine geotermalne vode in zgradili nekaj novih zdravilišč, urejenost komunalne in cestne infrastrukture ne bi bila več na dnevnem redu, Toskana bi veljala za italijansko Goričko, prebivalci Pomurja pa bi živeli v sožitju in harmoniji.
Šalo na stran, strinjam se, da je nadaljnja regionalizacija nujna za naš nadaljnji razvoj. Tu zaostajamo za vsemi sosednjimi državami in naša majhnost ne more in ne sme biti izgovor, da tega koraka ne naredimo. Sprijaznil sem se že, da ga ta vlada ne namerava narediti, saj ima prioritete drugod, me pa teroriziranje z nacionalko, ustanavljanjem in ukinjanjem muzejev, spomenikov ter spominskih dnevov že počasi spravlja v obup. Da se razumemo, to je igra enih in drugih (namenoma jih ne omenjam kot leve in desne), v katero so zdaj kot koristne idiote vključili – zlorabili – kmete in upokojence, a ta igra nima zmagovalca. Vsaj ne med navadnimi državljani in gotovo ne med prebivalci levega in desnega brega reke Mure. Kdo se bo ukvarjal z regionalnim razvojem in veliko bolj kompleksnimi temami, ko pa obstajajo tako priročne in bolj enostavne, ki razdvajajo, a po (zmotnem) razmišljanju enih in drugih mnenjskih voditeljev prinašajo bistveno večje politične koristi in nagrade. Tisti redki, ki razmišljamo z lastno glavo in poznamo igralce ter vidimo skoznje, pa smo glas vpijočega v puščavi.
»Ko pa je božanski delež v njih upadel, ker je bil pomešan z mnogoterimi prvinami smrtnosti in to pogosto, in je začel prevladovati njihov človeški značaj − tedaj torej, ko niso zmogli prenašati svojega položaja − so že postali nespodobni,« je pisal Platon o preobratu v vedenju in značaju prebivalcev utopične Atlantide. Vemo, kaj je sledilo – celina je v eni noči pristala na dnu oceana. Šment, tudi ta kolumna je govorila o tem, kako je vse narobe, povrhu pa ima še apokaliptični konec. Še dobro, da je zgodba o Atlantidi zgolj mit in alegorija, a vendarle bo treba pritegniti pozornost odločevalcev, sicer bo z njimi vred potonilo tudi Pomurje.