V naivni krščanski zavesti papež ni običajen človek, ampak je božji poslanec na zemlji. Prvi papež je bil Jezusov apostol sveti Peter in vsi naslednji nadaljujejo to plemenito poslanstvo. Koliko je plemenita, je v zadnjih letih vse bolj vprašljivo, saj različni škandali mečejo slabo luč na celotno krščansko hierarhijo, čeprav vemo, da je med njimi tudi veliko zares plemenitih in predanih »božjih služabnikov«. Nekateri, kot na primer veliki Pedro Opeka, s svojo vero, človečnostjo in delavnostjo spreminjajo svet na bolje za več tisoč ljudi in posredno za vse, ki smo o njihovem delu informirani, saj so nesporni dokaz, da vera, delo in zaupanje »premikajo gore«.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Nekateri so plemeniti z iskrenim stiskom rok in razumevajočim pogledom in o njihovih dejanjih ne poroča noben medij, toda v župnijah, kjer služijo, veje duh solidarnosti in podpore. Ta se potrjuje in razkazuje tudi ob praznikih, ki pomembno zaznamujejo cerkveno leto in občestvo. Marijino vnebovzetje, velika maša, ki se praznuje 15. avgusta, je tako velik praznik, da je celo dela prost dan, za župnije, katerih cerkve so posvečene Marijinemu vnebovzetju, pa je to najbolj čaščen praznik.
Ena takih župnij je Grad na Goričkem, kjer se celotna vas spremeni v kramarski sejem, cerkev Marijinega vnebovzetja pa postane katoliško središče Goričkega. Letošnje praznovanje je bilo še posebej slovesno, saj je sveto mašo daroval apostolski nuncij, papežev poslanec v Sloveniji, nadškof Jean-Marie Speich. Po maši in slovesnem kosilu je bil predviden še obisk gradu, za katerega je apostolski nuncij izrazil posebno zanimanje, saj naj bi bil tudi osebno povezan z gradom. Za vodenje je bila predvidena sodelavka, ki vodi v nemščini, toda ker je imela ta dan dopust in osebne obveznosti, je ta, kot se je pokazalo, prijetna naloga čakala mene.
Imela sem kar nekaj pomislekov, saj sem vodnica šele eno leto, tudi moja angleščina ni na tako visoki protokolarni ravni, toda po ogledu slik in kratkem google raziskovanju sem bila pomirjena, saj gospod na vseh slikah izžareva spokojno dobronamernost. Sredi popoldneva so se na grad Grad pripeljali murskosoboški škof Peter Štumpf, graški župnik Aljaž Baša in apostolski nuncij. Najprej so bili povabljeni v okrogli salon na kavo in manjšo pogostitev. Ko je nuncij na steni zagledal slike različnih netopirjev in hroščev, se je pošalil z vprašanjem, ali so to portreti duhovnikov murskosoboške škofije. Na to sem mu rekla, da ima zanimiv smisel za humor. »Bolj angleškega, je grenak in piker,« mi je smeje odvrnil.
Najprej mu je v. d. direktorja predstavila delo javnega zavoda, potem nam je v sproščenem klepetu razkril, da je študiral umetnostno zgodovino, saj je v njihovi družini, po materini strani, umetnost zelo cenjena, in da je imel dekle iz zelo premožne družine, a da je sedaj hvaležen za svoje odločitve, saj je zaradi izobrazbe in stanu imel svobodo, ki je danes marsikdo nima. Njegova angleščina ima podlago v francoščini, je pozoren poslušalec in še bolj vnet razlagalec in velikokrat pritrjuje z zelo spevnim »yes, yes, yes«. Del moje pozornosti se je ukvarjal s tem, na koga me močno spominja, dokler me ni, na obhodu po razstavnih prostorih, ko sem mu razlagala zgodovino območja in gradu, prešinilo. Na Francoza, ki je v oddaji Britanija ima talent nastopal s svojo govorečo psičko Wendi, tako da mi je postal še bolj simpatičen.
Vse goste sem vodila tudi v neprenovljen del, na veliko razstavo svetovno priznane Ejti Štih, Slovenke, ki že 20 let živi in ustvarja v Boliviji, čeprav so mi nekateri to odsvetovali, saj so velike slike v močno rdeči in zlati barvi ostra kritika tako krščanstva kot politike zatiranja žensk, kar je največkrat sovpadalo. Prijeten obisk se je končal z izrazom navdušenja nad gradom in nuncijevo obljubo, da bo zastavil svoj ugled in vpliv pri možu predsednice, ki ga zgodovinski objekti zanimajo, in pri veleposlaniku Madžarske. Iskreno upamo, da ne bo ostalo samo pri besedah. Po srečanju mi je še nekaj časa odzvanjala njegova misel, da imamo vodniki po objektih kulturne dediščine pomembno vlogo pri ohranjanju in vrednotenju te, ter njegov topel in spoštljiv odnos, ki presega funkcijo in izobrazbo, ampak izraža kulturo srca, ki jo velikokrat pogrešam.