Utrujeni so bili polsede zleknjeni na razmočenem pobočju nasipa. Avgustovska trava je bila shojena, v glavnem pomendrana v blato. Tišino je rezal zvok oddaljajočega in spet bližajočega se helikopterskega rotorja. Motna voda za nasipom je dosegla vrh nasipa. Zaenkrat je še držal. Upada? Še raste? Stari »bačiji« so pravili, da moraš opazovati listje poplavljenih trav: če so listi usločeni navzdol, pomeni, da pada, če so obrnjeni navzgor, še raste. V Radgoni se je pretok ustalil, malo pada. Čez šest ur pride to dol do nas. Previdno so prisluškovali in spremljali vodo. Poglej to, mi pokaže na drobni tolmunček bistre vode, ki vre iz zemlje. To je podtalnica, vidiš, dokler je čista voda, da vidiš do dna, pomeni, da prihaja od spodaj. Potem me možak povabi, da stopim nekaj metrov po nasipu. Vidiš, tukaj pa pronica motna. To je pa blatna poplavna voda. Tukaj moramo nasip utrditi z vrečami.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Selekcija U19 ljutomerskega Meteorplasta državni podprvak
Pravkar končana sezona je bila najuspešnejša v skoraj štiridesetletni zgodovini kluba.
Traktor je pripeljal prikolico z naloženimi vrečami peska. Iz rok v roke, v hipu je bila prikolica prazna, vreče ponešene po nasipu, ročno, po razmočenem terenu se ni bilo moč več voziti. 10.000 vreč peska za nekaj sto metrov nasipa samo na tem delu. Vsako vrečo je bilo treba napolniti, naložiti s peskom, dvigniti, prepeljati, raztovoriti, prenesti, položiti. Eno po eno. Vsak meter nasipa se je pozorno motril, podnevi in ponoči. Kje mezi, kje curlja, kje motni in kje vre. Čuječe so jo spremljali, močno, divjo in razlito. Ljudi v takih časih ne zanimajo abstraktna vprašanja, kot so, ali je bila to ista reka kot tista, ki je tekla pred tednom dni, ki je tekla včeraj, ki bo v prihodnje gotovo spet stopila struge, tista ista, ki je nizvodno strgala nasip, ki je zalila brod, ki poji mrtvice, ki deli in ki povezuje. Zdaj je bila reka konkretna, otipljiva, tekoča, prepolna.
Naslov vsega, kar se dogaja zdaj v Prekmurju in po Sloveniji, je že bil napisan. Povest o dobrih ljudeh. Besed ni mogoče dovolj spretno niti veličastno upogibati, da bi upovedale vso vznesenost solidarnosti, ki zdaj nosi Slovenijo. Nekaj je v naših ljudeh. Nekaj presežnega in močnega, ki polni srca in duše. Ko je voda zalila ta svet, ljudje niso bili kot otoki. Bili so kot celina, povezana. Država je postala kontinent, vse parole o skupnosti, o slogi, ki je moč, o pridnih rokah, o lopatah v rokah, o »skupstopanju« so meso postale. Vse so dobile pomen in vsebino. Objemali so se ljudje čez vse politične pole, gradili so se mostovi čez noč. Dobesedno, zvarjeni lastnoročno s traverz, in simbolno. Samo upamo lahko, da vsega spletenega, videnega, in vzpostavljenega ne bo tok vsakdanjega življenja spet razdvojil in razklal.
Čez desetletja se bodo generacije teh poplav spominjale s tabelami, primerjavami, podatki o rekordnem pretoku in vodostaju. Tako kot zdaj pretekle podatke spremljamo kot gole številke in podatke, strahovi, upanja, tragedije, solidarnost, človeške vezi niso zabeležene v številkah. V teh dneh je resničnost vse tisto, kar sega onkraj številk. Zgodbe, usode in izkušnje, ki se zapišejo v spomin in tkivo generacije. Zdaj so za marsikoga zarezane v živo, boleče, kot je razbolela razorana in razdražena preteča pokrajina, nepredvidljiva in strašna. Kilometre betona lahko danes spodnese še včerajšnji potoček. Drobno curljanje lahko zruši jezove. Dolga leta so nas pri zgodovini človeškega napredka učili, da je to zgodovina boja za obstanek, kjer zmaga najmočnejši. Antropologinja Margaret Mead pa je kot prvo zanimanje nastajajoče civilizacije pri pračloveku prepoznala pozdravljeno stegnenico, ki jo je našla med izkopaninami. To je pomenilo, da so soljudje šibkega ozdravili, negovali in ga niso prepustili samega sebi.
Danes se tako slišijo glasovi, ki pravijo, da nam civilizacijskega napredka ni omogočil egoistični boj za obstanek, temveč naša zmožnost sočutja. Šele s skupnimi močmi smo bili kot vrsta močnejši in sposobni presežnega. In ob izzivih, s katerimi se soočamo v teh dneh, lahko vidimo lekcije zgodovine z lastnimi očmi. Ko v teku rutinskega vsakdana, ko nam življenje relativno prizanaša in nam dneve spet polnijo dnevne tegobe in drobne zdrahe, radi pozabimo na slogo in moč, ki smo je zmožni, ko se soočimo z velikimi zzivi. Številke so take ali drugačne. Moč pa ima samo človeški duh, ki zmore, pomaga in čuti.