Zaradi načela, kdor ne dela, naj ne jé, ki je bilo pred desetletji čislano v naši hiši, se je večkrat zlomila moja otroška trma. Nisem popuščala pri odločitvi, da nekega dela pač ne bom opravila, ampak ko me je oče povabil, da vseeno sedem za mizo, čeprav si tega zaradi neopravljenega dela nisem zaslužila. Takrat sem potuhnjeno sedla na klop, z očmi, uperjenimi v tla, da ne bi videla karajočega pogleda starega očeta, ki je že sedel za mizo. On je bil največji častilec tega vzgojnega načela, čeprav za časa mojega spomina sam pri delu ni bil več v prvi vrsti.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Lelosi obuja duh Mure: V soboškem proizvodnem obratu se obeta več kot 100 novih zaposlitev
Hitro rastoče kamniško podjetje del proizvodnje iz Kitajske seli v kompleks nekdanjega tekstilnega giganta v Murski Soboti.
Kot ponavljajoče kapljanje vode načne kamen, tako je nauk o delu, ki se poplača s hrano, preživetjem, prebil moje uporništvo. Postal je del mojega prepričanja, kmalu tudi v izpeljanki, da si delo zasluži plačilo, nedelo pač ne. Toda v času študija je povzdigovanje dela v čisti obliki in v njegovi odvisnosti tudi preživetje trčilo ob ideologijo utopičnih socialistov. Brala sem jo z vejicami in pikami, ker je bila ideja ustvarjanja po zmožnostih in delitve po potrebah slišati kot pot v raj na zemlji, tega pa bi znal najbolje poustvariti socializem, temelječ na marksistični filozofiji. Ob tem mi je bilo še vedno v zavesti, da moja rojstna družina ni bogata in da je moja življenjska pot odvisna zgolj od mojega trdega dela.
Toda realnost tega sveta je neusmiljen valjar, ki je doslej pomendral še vsako ideologijo, ki je ponujala najboljšo formulo za raj na zemlji, tudi polnjenje skupnega kotla in pošteno zajemanje iz njega. Misleci so doslej ponudili nešteto odgovorov, zakaj je tako, a meni vse bolj odzvanja ena najbolj preprostih razlag, kar sem jih slišala. V osemdesetih letih jo je dal slovenski filozof, antropolog, psiholog in teolog, profesor Anton Trstenjak. Eden od njegovih študentov je namreč v svojem razmišljanju pred nekaj leti zapisal, da so ga na nekem predavanju študenti vprašali, kaj je osnovna težava marksizma, in jedrnato jim je odgovoril, da podcenjuje moč izvirnega greha. Tega v resnici podcenjujejo vse ideologije, ki ponujajo formule odrešenja za človeštvo, zato so brez uresničitve končale na odpadu zgodovine.
Spomnimo. Katoliški katekizem govori o sedmih naglavnih grehih človeka. To so napuh, ki ga je v luči sodobnega časa mogoče razložiti, da zase misliš, da si boljši od drugih, lakomnost, da zaupaš v moč denarja in verjameš, da z njim dosežeš vse, nevoščljivost, žalost v tebi, ker nekdo drug uživa v dobrem, jeza, ki rodi sovraštvo in željo po maščevanju, nečistost, v smislu polastitve telesa nekoga drugega, požrešnost, zazrtost v lastne užitke, lenoba, izogibanje opravilom, ki ti niso ljuba. Nekaj od naštetih vedno znova prepoznavam tudi ob vsakem novem protestu s prekinjanjem dela ali stavki z namenom spreminjanja pravic pri delitvi od skupne mize, zajemanju iz skupnega kotla. Zdajšnji model delitve v naši družbi je poln anomalij in nikakor ni zveličaven, a bolj me moti to, da pravica do delitve vedno znova nadkrili pravico in dolžnost do dela.
Delo na splošno izgublja pomen kot vrednota, izpodriva ga koncept hitrega zaslužka in prostega časa. Spremenil se je tudi pomen prostega časa. Vse manj je njegov smisel v bogatenju človeškega duha in v zdravi krepitvi telesa. Postaja os kolesja potrošništva, materializma, užitkov. To ni tuje vasi, še manj mestu, a Ljubljana je, se zdi, sinonim vsega naštetega. Ima marsikaj presežnega, kar ji kot prestolnici moramo priznati, je pa tudi okolje, inkubator za najrazličnejše utopične konstrukte v iskanju poti (nove ideologije) za boljši svet.
Animalizem je eden takšnih, ki je postal izstopajoč, in še nekaj teorij, ki se nam ponujajo kot najboljša izbira tudi v iskanju formule trajnostnega razvoja. Ni vse za smetišče, a pri tem je moteče dejstvo, da ga ponujajo ekonomske elite z betonom v glavi za razumevanje izvirnega greha in poštenja, kakršnega so nas skupaj z rekom, da brez dela ni jela, učili naši predniki. Navajene razkošja težko razmišljajo zunaj teh okvirov. Zato se bodo tudi v »novem svetu« videle z najboljšim zase. Parafraziram: če to več ne bo najlepši kos mesa, bo gotovo najboljša zelenjava, če ne krzneni plašč, pa najprestižnejša turistična destinacija, če ne drag avtomobil na bencin, pa najdražji električni model.
Če je kdo v zapisanem prepoznal podobnosti s satiro Živalske farme Georgea Orwella, tega ne bom zanikala.
Morda je moje razmišljanje, ki sem ga začela s preprosto formulo preživetja, nekoliko zašlo v slepo ulico. Zato se bom vrnila na začetek, torej k delu in hrani. Naše družbeno (človeško) omizje potrebuje novo sol, mislim, da je to lahko zadovoljstvo. Z njim bo hrana postala spoštovana, delo pa vredno.