Najbolj prazničen mesec se bliža h koncu, s tem pa se s svojimi zadnjimi koraki od nas poslavlja tudi leto 2023. Zdi se, da je minilo kot tren, še »včeraj« smo namreč praznovali vstop v novo leto, že je pred nami novih 366 nepopisanih listov. Čeprav je hitro minilo, se je veliko zgodilo. Leto so, če se ozremo po naši domovini, zaznamovale predvsem vremenske neprilike, ki so mnoge pahnile v stisko in obup ter jim vzele vse, za kar so garali vse življenje. Obup in nemoč zagotovo občutijo tudi tisti, pri katerih že več mesecev divjajo nesmiselne vojne.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KOLUMNA) Čas novih priložnosti
Razumem mlade, ki vedo, kaj hočejo in česa ne.
Če se vrnem k decembru, ki naj bi bil najbolj vesel, najbolj družinski, najbolj prazničen, za mnoge to ni. Zaradi zgoraj naštetega, pa tudi zaradi praznične mrzlice, ki nas hočeš nočeš predvsem pred božičem vse zajame. Drenjanju v vrstah za zadnjimi darili, ki jih bomo postavili pod božično smrečico, se ne moremo izogniti. Pa se ob tem vprašamo, kako je tistim, ki daril sebi in svojim najbližjim ne morejo kupiti? Prepričana sem, da malokdo. Bistvo praznikov seveda niso darila in nikakor ni moj namen izpostavljati materialnih dobrin. Vedno namreč zagovarjam to, da se z lepo gesto, obiskom, lepo mislijo tako za praznike kot tudi sicer med letom spomnimo svojih najdražjih in jim tako poklonimo največ – svojo pozornost in svoj čas, ki nam ga nihče ne more vrniti.
Kljub temu sem prepričana, da si vsak v tem prazničnem času zaželi vsaj majhne pozornosti, pa najsi bo to samo čokoladica, domači piškoti ali nogavice. Žal je tako, da marsikdo, kljub temu da ima službo, težko shaja iz meseca v mesec in si velikokrat le stežka privošči že osnovne dobrine za preživetje, kaj šele, da bi sebi ali svojim privoščil kakšno darilo, v njihovem primeru luksuz. Verjamem, da je takšnim ljudem pogled na množice, ki mrzlično kupujejo darila, neprijeten, verjetno tudi zelo težek.
V našem časopisu smo v zadnjem obdobju žal ponovno morali pisati o tem, kako šivilje iz goričkega tekstilnega podjetja trepetajo, ali bodo dobile plačo. Potem ko je bilo nekaj mesecev stanje nekoliko boljše in so za svoje delo plačilo dobile ob roku in v celoti, se je agonija ponovno začela v decembru, torej pred prazniki. Čeprav smo delili misel le ene od delavk, ki je bila zaradi nastale situacije obupana in ni mogla verjeti, da se jim to ponovno dogaja, sem prepričana, da njeno razmišljanje delijo tudi drugi tam zaposleni. Težko namreč verjamem, da je nekomu, ki je v podjetju pustil dobršen del svojega življenja, enostavno sprejemati negotovost, ali bo lahko preživel mesec in poravnal vse obveznosti ali pa bo ponovno životaril in čakal na to, kdaj bo kdo ukrepal in jim pomagal. Vemo namreč, da od plače, ki jo te šivilje prejemajo, ne morejo ravno kaj dosti privarčevati.
Če njihovo situacijo navežem na praznični december, sem prepričana, da jih veliko za božične praznike ni premišljevalo o tem, koliko daril še morajo kupiti. Čeprav jim je plača v nekaj dneh po plačilnem dnevu le bila nakazana, je usoda podjetja negotova, kar tudi za zaposlene pomeni le podaljševanje agonije, seveda pa tudi neizogibno varčevanje za nove težke čase. Ob tem lahko seveda vsi pametujemo in se sprašujemo, zakaj za vraga ne odidejo in si ne najdejo zaposlitve drugje. Pa vendar ni tako enostavno. Mnoge med njimi so že doživele propad velikega tekstilnega podjetja in izgubo službe, zato jih gre vsaj delno razumeti, zakaj vztrajajo. December za mnoge torej vseeno ni tako zelo prazničen. Bodimo zato mi s svojimi dejanji tisti, ki jim ga vsaj nekoliko polepšamo.