V čem, odkrivam vedno znova in sproti. Pa tudi, da ne bom hodila nekam od 7.00 do 15.00 zaradi denarja. In da pokojnina ni moja skrb, saj bo do takrat že sistem razpadel in bodo vladale druge vrednote. Veliko slutenega se je uresničilo, toda svet še zmeraj poganjajo vrednote kapitalizma, in čeprav poka po šivih, do velikega poka manjka še kar nekaj let, mogoče celo življenj. S perspektive uživanja slehernika smo zelo napredovali, saj je neskončno možnosti, za nekoga celo preveč in ga raznolikost izbire hromi, namera pa je kljub temu dosežena. Potrošnja.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Sobočanke zmagovalke kvalifikacijskega turnirja lige prvakinj: Apollon - Mura Nona 2 : 3!
To je to, na kar smo čakali. Mura Nona se je prebila v finale kvalifikacijskega mini turnirja lige prvakinj, kjer se je pomerila z ekipo Apollon Ladies, ki je bila gostiteljica, a le pogojno rečeno, saj ima klub svoj sedež v mestu Limassol, finale pa se je igral v Pafosu na stadionu Stelios Kyriakides. Pomurke so presenetile Ciprčanke in se uvrstile v drugo fazo tekmovanja. Tekmo ste lahko spremljali z nami.
In ravno potrošnja, poleg zahtev delavcev po uzakonitvi 8-urnega delovnika, je bila gonilo sprememb. Te spremembe so se začele krvavo leta 1886, saj je delavsko gibanje v Ameriki, navdihnjeno z uspehom kanadskega gibanja, ki je leta 1872 doseglo nekatere delavske pravice, med drugim 8-urni delovnik, želelo, da se 1. maja podpiše sporazum. Ker do tega ni prišlo, so se zgodile velike, tudi nasilne demonstracije 4. maja v Chicagu, znane kot haymarketski izgred. Prišlo je do žrtev, toda tudi do uzakonjenja delavskih pravic, in v spomin na žrtve in izbojevan boj se 1. maj praznuje kot praznik dela.
Od takrat je minilo 138 let. Zgodila se nam je realnost, ki je veliko hujša od vseh Marxovih napovedih. Naj se spomnimo, mislim na Karla Marxa, filozofa in političnega ekonomista, ki je že leta 1848 napovedoval globalizacijo, kopičenje bogastva na strani zelo majhne manjšine in povečevanje revščine večine. Marxa, ki je pronicljivo analiziral položaj delavstva in s čigar teorijo so se poglobljeno ukvarjali le redki, mnogi pa so jo zlorabljali za svoje kvazi socialistične in komunistične ideje. Podobno kot Nietzschejevo idejo o nadčloveku, ki je pomenila most med človekom kot fizičnim in duhovno razvitim, zavestnim in sočutnim bitjem, ne pa arijskega fanatika, ki si dovoli ubijati drugega v imenu rasne čistosti.
Preteklost je krvava in tudi sedanjost je krvava. Nič se nismo naučili. In če velja, da se zgodovina ponavlja, najprej kot tragedija in potem kot farsa, se iz tega večnega vračanja istega nikamor ne premaknemo. Le da se žrtev in rabelj zamenjujeta. Mi pa ostajamo na svojem dvorišču in obdelujemo svoj vrt. Pogrešam revolucijo. Radikalne spremembe. Danes pa bi tisti redki uporniki želeli prebiti jekleni oklep okrog bogate peščice in se zariti kot spermij v jajčece. Toda iz tega se ne rodi družbena sprememba, kvečjemu sindikalist, ki ima več pod palcem. Od otroških in mladostnih idej se še nisem poslovila, saj so ugoden veter žerjavici mojega življenja, četudi se realne okoliščine zgrnejo včasih kot plahta na moj ogenj. Hvala Bogu, da ga ne morejo pogasiti, mi pa lahko zameglijo vid. Potem se potolažim, da je bistvo očem nevidno, in ohranjam mirnost srca.
Kot sem v uvodu iskreno priznala, sem vedno aktivno gojila odpor do prodajanja svojega časa, saj sem zelo zgodaj dojela, da je moj čas moje življenje. In da bo še prehitro minilo. Mnogi modri ljudje, ko ostarijo, govorijo o preveliki količini dela in zanemarjanju odnosov, igrivosti, radosti. Žal jim je za čas. Mene se je to zgodilo v tem kratkem času, ko sledim 8-urnemu delovniku. Iskreno in hvaležno se trudim, da bi dosegla minimum delovne dobe za minimum socialne varnosti, kar bi zame pomenilo maksimum ugodnosti, saj sem ekspert za skromno, radostno življenje. Toda oči so tiste, ki jih ne morem preslepiti. Upirajo se temu in me opominjajo na vrednote, ki jim sledim večino svojega življenja. Svoboda in pomoč.
Sedaj imam kratek čas 6-urni delovnik. Je po moji meri. Zmorem se radostno razdajati v tem času. Veliko življenja je minilo, ko se nisem marala, zato bi sedaj, ko se ljubim, želela biti čim več časa s sabo in meni ljubimi. In zopet sem pred svojim časom. Na Nizozemskem že imajo 30-urni delovnik, tudi Francija ga je skrajšala, pri nas bo trajalo najmanj štiri leta, da bi mogoče prišli na 32 ur na teden. Po merjenju možganskih valov mi je nevrolog malo v šali dejal, da sem se rodila ob nepravem času, saj bi bila v katerem drugem obdobju svečenica ali vsaj muza, v tem času pa sem pač slabše prilagojen posameznik. Vedno znova sem doživljala, da sem bila pred svojim časom in zato težje razumljena. Sedaj se s tem več ne ukvarjam, ampak se s tem, kako s svojo hojo po robu nikogar ne prizadeti.