Približujemo se drugemu prazniku demokracije v letošnjem letu – po državnozborskih volitvah so pred vrati še predsedniške. Favoriti so znani, čeprav je vmes prišlo do manjših (ali večjih?) preobratov, ko je prva izbira vladajoče stranke izstopila iz tekme, čeprav je še dan pred umikom na družbenih omrežjih delila izseke iz najinega intervjuja, v katerem je napovedovala aktivno kampanjo. No, sedaj je prva izbira Svobode Milan Brglez, za katerega se zdi, da je bolj kandidat največje kot druge največje koalicijske stranke. Zanimivo bo videti, kako bodo javnomnenjske ankete odigrale svojo vlogo pri kreiranju, pardon, merjenju javnega mnenja. Kot pozornega spremljevalca dogajanja pa me najbolj fascinira kandidat najmanjše koalicijske stranke, ki se je skozi šivankino uho prebila v državni zbor, predvsem po zaslugi volivcev bolj razvite zahodne kohezijske regije, če se lahko tako izrazim. Levica je namreč v predsedniški boj vrgla razvpitega poslanca Miho Kordiša, deklariranega komunista in antifašista, ki si ga osebno ne morem predstavljati v vlogi vrhovnega poveljnika obrambnih sil, pa če se še tako močno trudim. Ravno tako si ne znam razložiti, po kakšnem scenariju se bo ta manever politično obrestoval Levici. Kordiš sicer velja za bistrega retorika, ampak s svojimi radikalnimi stališči nemalokrat razburja javnost, zato ocenjujem, da bo njegova kandidatura naredila medvedjo uslugo stranki, ki si želi odstraniti etiketo »bavbava« v očeh nekaterih.
Poglejmo si še nekoliko bližje vlogo Levice kot »antisistemske« stranke v vladi Roberta Goloba. Vse od podpisa oziroma sestavljanja koalicijske pogodbe je bilo zaznati, da moč stranke ni sorazmerna političnemu kapitalu, ki ga je pridobila na volitvah. Zadržke so, neuradno seveda, avtorju teh vrstic izražali celo poznejši koalicijski kolegi. Kljub temu pa je Levica to svojo na videz nerazumno veliko težo v vladni koaliciji že večkrat s pridom izkoristila. O razveljavitvi pogodbe o nakupu oklepnikov boxer ne bi preveč razglabljal, čeprav moram priznati, da mi je bilo kar malo nerodno poslušati obrambnega ministra, kako je na vladni novinarski konferenci pojasnjeval svojevrstno matematiko o prihranku 400 milijonov evrov.
Mnogo bolj so me zbodle pred kratkim v vladi potrjene davčne spremembe, s katerimi Golobova vlada izničuje mini davčno reformo prejšnje vlade. Premier mi je še avgusta zatrdil, da bo ob realizaciji davčnih sprememb večina ljudi na boljšem. Pustimo ob strani, da je obenem izrekel floskulo, da morajo v krizi najpremožnejši prispevati več. Ni skrivnost, katere stranke mantra je razredni boj za (dohodkovno in siceršnjo) enakost, in to v eni izmed najbolj egalitarnih držav na svetu. Jasno mi je, da gre za vzorce in vrednote, ki se jih zaradi svoje socialistične preteklosti težko znebimo, a danes bi vsaj večina lahko razumela, da je rezultat takšnih politik lahko zgolj eden: vsi enako revni. Finančni minister Klemen Boštjančič je sicer poudaril, da bodo zaposleni z minimalno, povprečno in vse do petkratnika povprečne plače glede na letošnje leto prihodnje leto prejeli višje dohodke, kar drži. Pozabil pa je povedati, da bodo, razen tistih z minimalno plačo, prejeli nižje neto plače, kot bi jih, če bi obveljala sedanja ureditev. Sporna je odprava usklajevanja dohodninskih razredov z inflacijo ravno v času visoke inflacije, tu so še višji davki za najemodajalce, za nameček pa bodo večji kolač morali prispevati normiranci in popoldanski espeji. Če potegnemo črto – v letu 2023 bomo zaradi predlaganih sprememb imeli manjše prihodke (prejemniki minimalnih plač izvzeti), čeprav se bo življenje podražilo. Nekatere druge evropske države v danih razmerah ubirajo drugačne poti. Hej, se pa vsaj vrača obvezno izdajanje računov, saj je po mnenju finančnega ministra to nujno za boj proti sivi ekonomiji, na katero zvišanje davčnih bremen očitno nima nikakršnega vpliva po ocenah strokovnjakov na finančnem ministrstvu. Priznati moram, da me je Levica, da se vrnem k njej, pred dnevi navdušila z izjavo na družbenem omrežju Twitter, ki vnovič prikazuje vrhunsko razumevanje visoke matematike. V bran ukrepom, kot so zgoraj opisani, so namreč navedli, da kar dve tretjini zaposlenih v Sloveniji prejema plačo, ki je pod povprečjem. Srčno rad bi videl uvedbo ekonomske politike, ki bi ob ohranitvi navzdol omejene višine plače, navzgor pa ne, rezultirala v simetrično distribucijo plač. Lahko si oddahnemo, da za formalno najvišjo državno funkcijo kandidira »antiestablishment« politik, ki ga predlaga stranka, ki je del glavnega »establishmenta«.