Kljub temu smo bili kot vsako leto deležni raznih polemik, začenši z že tradicionalno razpravo o nagrobnih svečah, ki za marsikoga simbolizirajo največje zlo tega sveta. Alternativ je danes veliko, nekateri namesto sveč polagajo na grobove kamne, ki jih prej lično okrasijo, drugi nosijo samo rože, tretji elektronske sveče in tako naprej. Spoštujem njihovo odločitev, nekoliko manj pa spoštujem tiste med njimi, ki z utemeljevanjem svoje odločitve zviška gledajo na druge, ki temu ne sledijo. Gre za ljudi, ki niti v tem času v letu ne najdejo notranjega miru, zato jim je prvi november vsako leto priročen izgovor, da nam pridigajo o tem, da smo neodgovorni do okolja in da se s svečami in skrbjo za grobove lažno izkazuje spomin na mrtve, saj iz tega sklepajo, seveda povsem napačno, da se tisti, ki prižigajo sveče za prvi november, preostali del leta na preminule sploh ne spomnijo. Ne nasedajte jim, gre za lažno moralo, dan spomina na mrtve je eden najlepših slovenskih praznikov in prav je, da je tako priljubljen. Vsakomur pa pomeni nekaj drugega in za to ni treba polagati računov spletnim pridigarjem. Priznam, tudi sam prižigam sveče, pa ne iz kljubovanja, med drugim me spominjajo na otroštvo, ko mi je bilo ob obisku pokopališč v največje veselje, če sem lahko prižgal svečo. Opažam, da prižiganje sveč še danes enako veseli mlajše v družinah, v katerih ohranjajo ta običaj. Tudi sicer imam občutek, da so večinoma minili časi, ko je bilo na grobovih poleg gigantskih ikeban toliko sveč, da ni bilo več prostora, da bi nanje položil še eno samo. Prekmurci so vedno bolj ozaveščeni, prižigajo manj sveč, grobove krasijo razumno in lepo.
Ravno v dneh pred prvim novembrom smo v Vestniku poročali o tem, da računsko sodišče preiskuje podjetje, ki je posredno prav tako povezano z nagrobnimi svečami. Gre za Cerop in njegove posle, vključno z investicijo v gradnjo medgeneracijskega središča Mensana v Murski Soboti. O tem sem napisal komentar, v katerem sem med drugim posvaril, da je ne glede na to, kako bo sodišče presodilo v tem primeru, treba biti pozoren na vse primere, kjer je na kupu večja količina javnega denarja in s tem tudi možnost zlorab. Komentar je na družbenem omrežju sprožil nekaj odzivov. Oglasilo se je nekaj vplivnih posameznikov, ki so želeli zadevo prikazati kot iskanje dlake v jajcu, češ novinarski nebodigatreba spet išče samo slabe plati, namesto da bi uvidel, da gre za zgodbo o uspehu. Takšna interpretacija ne more biti dlje od resnice. Uspešen pomurski poslovnež in športnik je nekoč zapisal, da denar ne raste na bankomatu. Zelo prav je imel. Sam dobro ve, da se mora za uspeh podjetja bojevati noč in dan ter nenehno vlagati v razvoj, saj če na trgu ne uspe, nima nobene varovalne mreže, ki bi mu na lepe oči pokrila izgubo. Nekateri ljudje v zgodbi o Mensani živijo povsem drugo realnost. Javno podjetje Cerop je za izvajanje aktivnosti v Mensani ustanovilo novo podjetje Mensana, to podjetje je pridelalo 50 tisoč evrov izgube in kaj se je zgodilo – podjetje so dokapitalizirali že kmalu po ustanovitvi. Nič lažjega, če je vreča z denarjem polna. Verjetno ni treba biti direktor ali velik ekonomist, da bi lahko predvideli, da je to vzorec, po katerem se bo delalo tudi v prihodnje. Ob vsakokratni izgubi podjetja bodo to pač sanirali z denarjem davkoplačevalcev. Zato moramo opozorilo omenjenega poslovneža jemati zelo resno in tudi novinarji javnost nenehno seznanjati s tem, kaj se dogaja z javnimi sredstvi. Konec koncev si tudi preiskave računskega sodišča ni izmislil novinar, temveč ta dejansko poteka. A če gre za javni denar, ne boli nikogar, si verjetno mislijo nekateri, ki so že leta vajeni delati tako in postanejo zelo agresivni, če kdo postavlja vprašanja o njihovih rabotah. S takšnimi je težko polemizirati, lahko pa skupaj prižgemo svečo.